Drugačno življenje (2)

Anita se še zmeraj zelo živo spominja trenutkov, ko je oče od družine zahteval popolno pokorščino. Mama je tako ali tako že zdavnaj morala s svojimi starši prekiniti vsakršne stike, kajti če bi oče le zaslutil, da ima še kaj z njimi, bi jo pretepel kot psa. V službi je bila nenehno pod budnim očesom ene od njegovih sorodnic, ki je imela drugo glavno besedo tudi pri Aniti doma. Brata je oče pogosto priklenil za radiator, zlasti takrat, če ga je poskušal ogoljufati pri denarju.

»Ne vem točno, kaj vse je moral brat početi, vem le, da je moral očetu dvakrat na teden prinesti določeno količino keša. Če se to ni zgodilo, je prišlo do prerekanja in tepeža. A je bil brat namazan z vsemi žavbami! Kar ni bilo nič nenavadnega, saj je imel krasnega učitelja! Oče je bil nenehno na bolniški, ni se mu ljubilo delati, pa tudi – zakaj bi?! Imel je nas, ki smo garali namesto njega. Poznal je zadosti »svojih«, ki so mu šli na roko. Prepričana sem, da ne prostovoljno, saj je bil znan po izsiljevanju. Lepotec, kot je bil tudi v srednjih letih, se je znal prikupiti zlasti ženskam, ki so mu jedle z roke! Vdala sem se v usodo, bilo mi je tudi vseeno, kaj se dogaja, v meni je umoril sleherno željo po upiranju. Hodila sem v šolo, doma sem vrgla torbo v kot, se usedla pred televizor in se nisem premaknila od nje do polnoči ali še čez,« nervozno niza kamenčke svojega življenja Anita.

Potem pa je, nekega lepega dne, oče ugotovil, da od nje ni nobene koristi. Domov je začel vabiti moške, ki so v Slovenijo prihajali na začasno delo, bili so brez »spremstva«, kar pomeni, da se jim je energija »izgubljala« v prazno … Nekateri so bili tudi po več kot dvajset let starejši od nje, a oče ji je ukazal, naj bo tiho in ga uboga.

»Ne vem, koliko točno so plačevali očetu, ko jim me je »posodil« v kratkotrajno »uporabo«, vem pa, da ni bilo malo. Nekoč me je sredi šolskega leta poslal na «počitnice« k svoji sorodnici, njegov prijatelj je uredil zdravniško opravičilo za razredničarko. Za toliko časa me je »kupil« neki moški, vzel me je k sebi, kjer sem mu morala biti na voljo v vsem, kar mu je padlo na pamet. Edina sreča, ki sem jo imela, je bila ta, da je bil kolikor toliko čist, kajti počela sem mu stvari, o katerih ne govorim rada … Če pri svojih uslugah nisem bila dobra, me je udaril, češ da mu je oče to dovolil. Imel je že več kot petdeset let, vse, kar sva počela, pa je bilo eno samo mučenje … Vsakič pa, ko je bil zadovoljen, mi je kupoval zlatnino, ki mi jo je oče takoj pobral, ko sem se vrnila domov,« nadaljuje Anita.

Vseeno jo, medtem ko se mi je dlaka po rokah ježila ob vsem, kar sem poslušala, vprašam, ali se, morda, s svojim pripovedovanjem hoče le maščevati očetu, morda tudi mami, ker sta dovolila, da so se ji dogajale grde reči.

»Vedela sem, da boš to rekla,« je ostala mirna. Potem pa je iz torbe potegnila koledar, na katerem je bila letnica 1987, ter mi ga ponudila. Na hitro sem preletela nekaj strani, ki so bile zelo na drobno popisane, takoj pa sem vedela, da držim v roki njen dnevnik, ki ga je – sem in tja – pisala domala vse življenje.

»Ko sem bila na psihiatriji, mi je terapevt svetoval, naj pišem dnevnik. Da mi bo potem lažje. Verjetno je slutil, v kakšnem dreku živim, in je vedel, da ga ni, ki bi mi lahko pomagal. Če bi moj problem kdo javno izpostavil, bi mnogi zagnali paniko, češ da se zganja šovinizem in podobno. Zato so se vsi bali izpostavljati, molčali so kot riti in nihče ni mignil s prstom zame. Enako je bilo tudi v šoli. Saj niso bili neumni! Morali so vedeti, da nekaj »ne štima«! O očetu in o naši družini na sploh se je veliko govorilo, čvekanja je bilo, kolikor hočeš. A vsi so se obnašali, kot da se jih nič ne tiče. Bila sem ponosna punca, kljub vsemu sem nosila visoko dvignjeno glavo, zmeraj sem se lepo oblačila, svojo ranjeno dušo pa sem skrivala za prezirom, ošabnostjo, smehom. Bolj kot sem bila ranjena, ponižana, izrabljena, višje sem dvignila glavo. Mami nisem dovolila, da bi mi ukazovala. Nekoč sem jo celo udarila, ko mi je hotela nekaj reči. Od takrat naprej se me je bala. Ni me sram, da sem ji prisolila eno okoli ušes. Drugega si ni zaslužila! Če bi mojega otroka kdo izrabljal, bi ga ubila! Ona pa je tiščala glavo v pesek in se delala, kot da nič ni. Ko smo dobro jedli in imeli polno mizo zaradi mojega »sezonskega dela«, bi se morala umakniti stran. Mati, ki ima dušo, bi nikoli ne dopustila, da ji kdorkoli izrablja hčer. Nikoli! Čeprav takrat še ni bilo varnih hiš, bi se pa kako drugače skrila pred očetom in njegovimi pajdaši. Ko bi vi vedeli, kolikokrat sem jo preklela! Milijonkrat! Pa ni nič pomagalo. Nekoč, pa ne vem zakaj, ji je oče podaril eno od zapestnic, ki sem jo prislužila. Nič ga ni vprašala, od kod mu, čeprav je bil že lep čas brez dela. Enostavno si jo je nataknila in jo nosila.«

(Se nadaljuje)