Veliko darilo za skromno gospo

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / petek, 22. februar 2013 / 06:00

Dvainosemdesetletna Nežka Grašič iz Tenetiš je vajena skromnega življenja in se nad tem ne pritožuje. V teh težkih časih pa se zgodi, da si mora kaj sposoditi, tudi kruh. "A račune je treba poplačati," je odločena. Z dobrodelnim bazarjem so ji pomagali tudi v kranjskem domu upokojencev.

»Razveselila sem se vsega, kar so mi podarili v zadnjih dneh. Drv, ki me bodo grela do konca zime, denarja, s katerim sem poplačala dolg do peka in dolg za mleko,« je začela pripovedovati Nežka Grašič. Za dvainosemdesetletno gospo iz Tenetiš so v kranjskem domu upokojencev z dobrodelnim bazarjem prejšnji četrtek zbrali štiristo evrov. Denar so ji prinesli pred dnevi, gospa Nežka pa je povedala, da si je iz tega denarja kupila tudi čevlje, ki jih je nujno potrebovala.

Nežka Grašič živi skromno v skromni hiški. Po tleh je mrzlo. Letošnja zima še ni rekla zadnje besede, gospe Nežki pa je že začelo zmanjkovati drv za kurjavo. Za njeno stisko je slišala Veronika Triller, tajnica v Domu upokojencev Kranj, ki se je skupaj s soprogom odločila, da gospe Nežki podarita prikolico nažaganih drv. Drva so že lepo zložena ob hiški v Tenetišah. »Še so dobri ljudje,« je poudarila Nežka Grašič, ki ji vsak evro še kako pride prav. »Vesela bi bila še kakšnega dinarja, da si kupim spodnje perilo, žabe … Zadnjič me je obiskala gospa iz Dupelj, prinesla mi je karton mleka in dvajset evrov. Saj niti ne vem, kako ji je bilo ime, da bi se ji še enkrat zahvalila,« je dejala.

Pomaga ji molitev

Tako kot vsako jutro jo je v torek še pred osmo uro obiskala negovalka Rosanda Česen iz kranjskega doma upokojencev. Gospa Nežka je že nekaj let uporabnica njihove storitve pomoči na domu, v prvi vrsti zaradi tega, da redno jemlje zdravila. »Ne vem, kaj bi brez njih. Toliko mi pomagajo, dobri so, delajo iz srca,« jih je pohvalila. Rosanda Česen je pojasnila, da je ta storitev zelo primerna za tiste starejše, ki se ne odločijo za bivanje v domu upokojencev, ampak želijo ostati v domačem okolju. »Z Rosando se veliko pogovarjava, zdravila mi pripravi in pomaga pri čiščenju. Veliko stvari pa zmorem še sama. V Kranj po injekcijo se peljem, če je treba, tudi z avtobusom. Kadar potrebujem pregled v bolnišnici, me peljeta nečakinja ali brat,« je dejala Grašičeva.

V družini Nežke Grašič se je rodilo osem otrok. Ona je ostala doma v Tenetišah. »Šivala sem. Na steni imam diplomo, na kateri piše, da sem ženski krojač. Danes ne šivam več, ker ne vidim šivanke vdeti. Fejst sem garala po službah. Leta 1984 sem šla v pokoj, čeprav mi še ne bi bilo treba. Moja mama, čez osemdeset jih je imela, je rekla, ostani doma, ker ne morem biti sama. Leto zatem je mama umrla,« je pripovedovala gospa Nežka. Poročila se ni, svojih otrok nima, od bližnjih sorodnikov ima še 79-letnega brata in 88-letno sestro, ki pa je na vozičku in potrebuje pomoč domačih.

Gospe Nežki, kljub temu da živi sama, sploh ni dolgčas. »Zmeraj je dosti dela. Sama si še operem oblačila, nacepim treske, zakurim. Grem k zdravniku, sestra mi vsak dan telefonira, dekleta iz doma upokojencev pridejo vsako jutro in zvečer. Kosilo mi pripeljejo iz kranjske porodnišnice.« Da se zna zaposliti, pritrdi tudi Rosanda Česen: »Gospa Nežka je zelo pedantna, sama skrbi za osebno nego in še marsikaj postori.« Gospa Nežka se huduje le nad tresenjem rok, kot pove: »Zdravnica mi je rekla, to je pa od starosti, nič ne morem pomagati.«

V skromni sobici ima veliko nabožnih podob; od podobic do reprodukcije zadnje večerje na steni. Veliko moli, pravi, da ji to pomaga …