Post na vseh ravneh

Post 2013. Letos se je ob njegovem začetku dogajalo toliko vsega, da sploh ni prišel do izraza. Pred njim je bil pustni konec tedna, s katerim se je letos prepletel kulturni praznik in z njim množica prireditev, med njimi sta bili najbolj vidni ljubljanski zborovanji. Hkrati je pozornost pritegovala Tina Maze s svojimi uspehi na svetovnem prvenstvu v Schladmingu. In z njo še drugi smučarji. Da ne govorimo o domači politični sceni, na kateri neutrudni akterji vsak dan uprizorijo še kako novo burko, njihov karneval se bo očitno nadaljeval tudi v postnem času, ko se bodo virantovanju in janševanju pridružili še karlovanje, radovanovanje in ljudmilovanje, igorjevanje in alenkovanje in še kakšno drugo šemovanje.

Tako intenzivne, skoraj eksplozivne mešanice pusta, kulture, športa in politike že dolgo ni bilo. Zdaj bi bil morda čas, da se vse skupaj nekoliko umiri, postnemu času primerno. A tudi če se ne bo, bo v ozadju vse potekalo bolj postno. Postenje ni več le domena vere in tradicije, ampak postaja zakon, ki se uveljavlja skozi vse leto in na vseh ravneh. V sociologiji je ena od razlag družbe tista, ki jo deli na tri ravni: mikroraven, mezoraven in makroraven. Mikroraven je osredotočena na posameznika, mezoraven na organizacije, ki jih tvori več posameznikov (gospodarske družbe, ustanove, društva …), makroraven pa zajema večje družbene formacije, kakršne so razredi, elite, nacije … Vsak posameznik je svoj mikrosvet, skozi organizacije vpet (omrežen) neposredno v mezosvetove in preko teh posredno v makrosvetove. Denimo, da je Tina Maze svoj mikrosvet, njen mezosvet je njena ekipa, povezana s smučarsko reprezentanco Slovenije, makrosvet pa svetovna smučarska elita in položaj na njenem vrhu, ki ga mediji prikazujejo kot globalni fenomen. Janez Janša je v tem smislu spet svoj mikrosvet, njegov mezosvet je stranka SDS in okrog nje zbran zbor njegovih častilcev (imenovan tudi Zbor za republiko), makrosvet pa nacija, katere vlado vodi in je z njo povezan v evropska in svetovna omrežja moči … Kaj pa en navaden smrtnik in kristjan? Če ima delo, je njegov mezosvet njegovo podjetje. Če je brez dela in je kristjan, mu ostaja pripadnost župniji in preko nje Vesoljni cerkvi, znotraj katere prav zdaj poteka najbolj globalni post na svetu. Kaj pa če ta navdani državljan brez dela ni kristjan? Potem je njegov mezosvet zavod, makrosvet pa država in pripadnost milijonski množici ponižanih in brezpravnih ljudi tega sveta. Bolje je torej biti kristjan, imaš vsaj obet plačila in sreče onstran groba.

Osredotočimo se zdaj na post. Tradicionalno ta zadeva predvsem vsakega posameznika in njegov mikrosvet; ima pa tudi širšo dimenzijo, ker ga verniki prakticirajo znotraj Cerkve, ki je kot župnija mezosvet, kot Cerkev pa makrosvet. Po letu 2008 so se božjim pridružile še postne zahteve Kapitala, izrečene skozi mantre varčevanja. Finančni post je hujši od verskega, od gospodarskih in finančnih družb in celih nacij zahteva, da se postimo skozi vse leto in ne le tradicionalnih 40 dni. Postijo se podjetja, mnoga preživijo, še več jih umira. Postijo se celi sistemi, šolstvo, zdravstvo, kultura, znanost, naloženo jim je varčevati. Posti se država, ki naj bi postala bolj »vitka «. Posti se 99 odstotkov ljudi tega sveta, zato da se enemu odstotku sploh ne bi bilo treba. Tega se pa ne gremo. Kdor hoče, naj prakticira 40-dnevni post, celoletnega in globalnega pa v sebi ne smemo priznati, tudi če nas objektivno zadeva. Dol s postom, ki ga zapoveduje Kapital!