Sloveniji sta dve

Na Prešernov dan se je še enkrat potrdilo, kar se je sicer že večkrat izkazalo: da sta Sloveniji dve. Pesnik si v Zdravljici želi, naj se k nam vrnejo »edinost, sreča, sprava«. Ko zapiše »vrnejo«, najbrž misli, da je davno nekoč nekaj takega med Slovenci že bilo. Dvomim. »Edinost« je stara beseda za sodobno enotnost. To se da doseči v določenih družbenih skupinah in projektih, ki so pod eno komando. V vojski, denimo. Enotnost v družbi kot celoti pa po mojem ni mogoča, vprašanje je, ali je sploh zaželena. Razen kot »enotnost nasprotij«. Nasprotja so eno od gibal družbenega razvoja, enotnost bi pomenila stagnacijo. Sreča je pojem, ki sodi bolj v zasebno kot v javno sfero. Družba sploh ni prizorišče za srečo; ta je občasno in minljivo stanje, ki ga doživlja človek sam, v paru z nekom, v družini. Tudi za spravo se je pokazalo, da ni mogoča. Pri nas običajno tisti, ki govorijo o spravi, mislijo na ta način: bodite kakor mi, sprejmite naša pravila igre in bomo spravljeni. Hvala lepa.

Na dan pred praznikom sem se na tem mestu spraševal, »kaj bo jutri«. Upal sem, da bo vse dobro, a priznam, da sem se malo pa le bal, da ne bi šle stvari predaleč. Pa je bilo vse »že videno«, a v novi, osveženi izdaji. Dopoldne je zborovala Slovenija, ki je po svojih vrednotah tradicionalna, svojo politično perspektivo pa vidi v podobi Janeza Janše. Ta fizično sploh ni bil prisoten, njegov virtualni nastop so posneli, učinkoval pa je tako, kot da govori nekdo iz nebes ali vsaj kot voditelj neke zanesene verske sekte. Njegovim častilcem je bilo očitno vse jasno, tisti drugi Sloveniji, ki jo je označil z »levim fašizmom«, pa bo moral svojo žalitev še pojasniti. Če so levi fašisti vsi, ki ne sodijo v njegovo čredo, potem je ta druga čreda zelo velika in večina v njej nas je takih, da se s takšnimi žalitvami ne bomo pustili javno zmerjati.

Levi fašisti so za Janšo najbrž tudi tisti, ki so demonstrirali popoldne, bilo pa jih je še enkrat več kot njegovih. Po oceni policije je bilo Janševih republikancev okrog devet, vstajnikov proti Janševi Sloveniji pa dobrih dvajset tisoč. Kar ni bistveno; enih in drugih je bilo več kot dovolj, da so prepričljivo izrazili, za kaj jim/ nam gre. Udeleženci »tretje slovenske vstaje« so starim političnim in drugim elitam v tej državi znova sporočili, naj se poberejo; same od sebe tega seveda ne bodo storile, zato jih bo treba k temu še opominjati in spodbujati, če bo treba, tudi na bolj radikalne načine, kot so zgolj besedni. Vstajniki so razvili tudi impozanten sprevod s Kongresnega na Trg republike in svoj protest sklenili pred parlamentom, ki je bil zastražen kot že dolgo ne. Kar kaže, da je v tej državi nekaj res hudo narobe. Da mora demokratično izvoljene predstavnike ljudstva pred neformalnim, a izvirnim in prepričljivim zastopstvom tega ljudstva varovati policija!

Shoda obeh Slovenij sta se razlikovala tudi po ikonografiji. Na posnetkih Janševe Slovenije prevladujejo slovenske državne zastave, »Ljubljenega vodjo« poveličujejo tudi transparenti: »Brez Janše nam živeti ni!« Vstajniki nezadovoljnega ljudstva pa zahtevajo ravno nasprotno: z Janšo (in še z marsikom) nam živeti ni! Transparenti vstajnikov niso bili ubrani na eno vižo, ampak so po svoje izpričevali vso različnost ljudskega nezadovoljstva. Povsem različna sta glasbena okusa obeh skupin; na eni strani narodno domoljubna in narodnozabavna glasba, na drugi rock in partizanske pesmi … Kljub vsej različnosti bosta morali ti dve Sloveniji še naprej živeti skupaj, pa ne v »edinosti, sreči, spravi«, temveč v strpnem sobivanju dejavnih nasprotij.