Morje energije

Nadaljujem iz prejšnje torkove številke Gorenjskega glasa, kjer sem začel z zanimivim pismom našega bralca Jožeta E. Opisal nam je problem, ki ga uvrščamo med osnovne napake, ki jih počnemo rekreativni športniki. Jože tudi spada mednje, čeprav se ima »le« za pohodnika. Veste, pohodništvo spada med vzdržljivostne športe, čeprav se to mogoče ne sliši, kot bi bil šport, pa je. Ni olimpijska disciplina, je pa zelo priljubljena med Gorenjci. Vemo zakaj, kajne? Gore, hribi, planine so tiste, ki vabijo v svoj objem. Vendar tja gor nikakor ne smemo iti nepripravljeni oziroma nepoučeni. Večina opozoril gre v smeri opreme, vremena in težav, ki nastanejo ob pomanjkljivosti znanja ali izkušenj. Malokrat pa slišimo, da je tudi slaba prehrana, lahko napišem tudi lakota botra marsikateri nesreči. Če se sliši smešno, se to samo sliši tako, v resnici je to zelo resen problem. Ni treba biti alpinist, da bi o tem vedeli vse. Lahko ste le pohodnik, ki rad hodi več ur po na videz nezahtevnih vršacih. Jože hodi tudi po več ur, tako kot večina nas, če se že odpravimo na malce daljše ture. In takrat oziroma preden se odpravimo, moramo vedeti marsikaj. Zdaj bom izpustil nasvete glede opreme in vremenskih razmer in se bolj osredotočil na naše organizme, oziroma preprosteje rečeno: na hrano, ki jo potrebujemo, da zdržimo večurne pohode. Danes je to precej preprosteje, kot je bilo pred leti. Lahko da bo kdo iz starejše generacije vihal nos ob naslednjih vrsticah, vendar pravim, da po nepotrebnem.

Če se odpravimo na daljši pohod in smo kondicijsko dobro pripravljeni, imamo primerno opremo, izberemo primerno vreme, nam edino lakota lahko zagreni dan, celo življenje. Vzemimo primer, da bomo do prvega daljšega postanka hodili tri ure. Prvo, kar moramo vedeti, je to, da moramo že dan prej poskrbeti za svoje telo, kar pomeni, da že vsaj štiriindvajset ur pripravimo svoje »želodce«, telo na napore, ki ga čakajo. To pomeni, da moramo svoje telo napolniti s primerno hrano in pijačo. Športniki jemo vse, najraje pa ogljikove hidrate in beljakovine. Telo naslednji dan črpa zaloge prejšnjega dne. Hrano, ki jo zaužijemo na dan pohoda, pa telo začne črpati šele takrat, ko smo skoraj na cilju. Pa vendar, občutek lakote nas začne napadati že po eni uri hoje.

Telo v prvi uri porabi približno 500 kilokalorij (kcal), zato smo predvsem zaradi izgube vode iz telesa lažji za skoraj cel kilogram. Vendar nismo shujšali, ker je telo porabilo le okoli 5 gramov maščob. Sprostili smo približno milijon in pol joulov energije. Že po dobri uri intenzivne hoje smo v mišicah povzročili pravo razdejanje. Vsaka mišica se je skrčila in raztegnila vsaj 3000-krat, nove hrane pa ni dobila. In kar je najhuje, nadaljevali smo s hojo. Po dobri uri se nismo ustavili, zato je jasno, da smo v nadaljevanju samo še trpeli. Če imamo pred sabo triurni pohod, moramo začeti jesti in piti že po prvi uri hoje in potem na vsake pol ure dodajati hrano in pijačo. To je nujno! Zdaj bo sledilo vihanje nosov, vendar imam razlago. Ampak, preden se nosovi zavihajo, se postavi vprašanje: Ja, kaj pa naj jem? Danes je ta odgovor čisto lahek. Starejši bodo spet zavihali nosove, ker jim napisano zagotovo ne bo ustrezalo njihovem jedilniku. Na trgu je malo morje energijske prehrane. Ne, to nista kruh in klobasa in šnopc ali vino ali pivo. To je pretežko, da bi vlačili s sabo, čeprav imamo nahrbtnike na hrbtih, a ni poanta v teži, temveč v hranljivosti. Danes za ceno klobase in kosa kruha lahko kupimo energijsko ploščico ali gel ali energijski napitek, ki vsebuje neprimerno več prepotrebne energije v sebi, ne bremeni želodca, zelo pa poživi vaš organizem, mu daje potrebno moč in nadomesti izgubljeno energijo. Povedal sem že, kaj se je zgodilo Jožetu. Glikogen iz njegovih mišic je izginil, zmanjkalo ga je in on ga ni nadomestil. Zato je prišlo do nenapovedane izčrpanosti. Če bi Jože pojedel samo eno energijsko ploščico in spil dva do tri deci energijske pijače, bi pot nadaljeval z lahkoto, ker je v dobri telesni kondiciji.

(Se nadaljuje)