Evropa nam zavida naše gozdove

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / ponedeljek, 4. februar 2013 / 06:00

"Ohranjenost gozdov nam zavida vsa Evropa, lahko smo ponosni na to," pravi Andrej Gartner, dobitnik priznanja za najbolj prizadevnega delavca v blejski območni enoti zavoda za gozdove.

Čeprav veliko otroških želja »poči« kot milni mehurček, se Andreju to ni zgodilo. Že kot otrok je rad »stikal« po gozdovih in pravil, da bo, potem ko bo velik, postal gozdar. To je kasneje, s študijem na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, tudi uresničil. Navdih za to je morda našel doma, v delavski družini, kjer je oče delal v gradbenem podjetju in mama na zadružni žagi, ali pa je na to vplivala njegova domača vas, gozdarsko »usmerjena« Srednja vas v Bohinju, kjer je verjetno tudi največ gozdarjev na število prebivalcev v Sloveniji. Že kot dijak in študent je opravljal meritve na stalnih vzorčnih ploskvah v gozdovih, po končanem študiju se je zaposlil v blejski območni enoti zavoda za gozdove, v odseku za gozdno gospodarsko načrtovanje. Ko se je vodja odseka Janez Košir dve leti za tem upokojil, so Andreja »vrgli v vodo« kot njegovega naslednika. Da v tej vlogi dobro »plava« že dvanajst let, dokazujeta tudi priznanje, ki ga je v petek prejel iz rok ministra za kmetijstvo in okolje Franca Bogoviča in direktorja zavoda Iva Trošta, in obrazložitev k priznanju, v kateri piše, da so ga izredna strokovnost, kreativnost, realnost in odgovornost oblikovale v vrhunskega gozdarskega načrtovalca v občutljivem blejskem gozdno gospodarskem območju.

»Še vedno občutimo posledice t. i. nemške šole, ki je poveličevala smreko kot najbolj donosno drevesno vrsto. Smreke je preveč,« ugotavlja Andrej in dodaja, da se njen delež v lesni zalogi zmanjšuje, k temu pa prispevajo tako naravni procesi (ujme, podlubniki) kot gozdarska prizadevanja. Čeprav deset let za gozdove pomeni malo, je Andrej zadovoljen, da so spremembe v daljšem obdobju opazne: v zadnjih štirih desetletjih se je delež smreke v lesni zalogi zmanjšal z 69 na 63 odstotkov, delež bukve pa se je zvišal s 17 na 24 odstotkov. V novem območnem načrtu za obdobje 2011–2020 so se zavzeli tudi za bolj aktivno gospodarjenje z varovalnimi gozdovi, za izboljšanje stabilnosti sestojev, za ukrepanje na hudourniških območjih ...

»Pri načrtovanju usklajujemo različne interese – želje lastnikov gozdov po čim večjem donosu in dobičku, naravovarstvene zahteve, potrebe po rekreaciji, nabiranju gozdnih sadežev ...,« pravi Andrej in poudarja, da je uskladiti te interese včasih »prava umetnost«. Za blejsko območje, še zlasti za Jelovico, Pokljuko, Mežaklo in Bohinj, kjer »trčijo« tudi ob interese Triglavskega narodnega parka, to še posebej velja. Že po teoriji je želja po dobičku v nasprotju z varstvom narave, v praksi je ta konflikt še hujši. Andreju priznavajo, da zna z mirno in strokovno diskusijo premostiti sprva velik prepad med ekonomskimi in okoljevarstvenimi interesi. To je dokazal tudi pri načrtu za gozdno gospodarsko enoto Jelovica, ki je bil deležen velike pozornosti lastnikov in strokovnih ustanov. »Načrt je dober takrat, ko nihče ni zadovoljen,« pravi in dodaja, da ekonomskih interesov lastnikov ne razume kot »pritiska«, ampak kot njihove legitimne interese; naloga gozdarske stroke pa je, da doseže usklajenost, ki bo lastnikom zagotavljala čim večje gospodarske koristi, a ob tem ne bodo ogrožene druge funkcije gozdov.

»Gozdarji izdelujemo gozdno gospodarske načrte, nimamo pa škarij in platna, da bi jih lahko uresničili. Upam, da nam bo novi zakon o gozdovih na tem področju prinesel boljše rešitve od sedanjih. V zasebnih gozdovih je razkorak med načrtom in izvedbo načrta vedno večji,« pravi Andrej, ki v prostem času rad sede v jadralno letalo in poleti nad Gorenjsko. In kakšen je pogled z vrha? »Zadovoljen sem, da živim v tako lepem okolju. Kamorkoli pogledam, sami hribi in gozdovi. Ohranjenost gozdov nam zavida vsa Evropa, lahko smo ponosni na to.«