Prostovoljci so naše srce

Rdeči križ Slovenije od maja leta 2009 vodi Franc Košir, po rodu Gorenjec, doma iz Mavčič. Dolgoletni direktor carinske uprave si je ob upokojitvi najprej zaželel brezskrbno jesen življenja, a kmalu sprejel še ta izziv ...

Kakšen je danes ugled te največje humanitarne organizacije pri nas?

»V teh letih sem se izredno trudil, da bi organizaciji povrnil vsaj malo zapravljenega ugleda iz preteklosti. Mislim, da nam je to skupaj s sodelavci kar uspelo. Občasno še dobim kakšno vprašanje po telefonu, e-pošti in dokazujem, da smo zdaj v vodstvu RKS povsem novi ljudje. Velika večina mi kar verjame, tudi glede na to, da sem bil generalni direktor carine kar šestnajst let in nisem bil vpleten v afere. Ja, mislim, da RKS vračamo ugled, kar se kaže v vse boljšem odzivu pri humanitarnih akcijah Peljimo jih na morje in Lepo je deliti.«

Funkcijo predsednika RKS opravljate neprofesionalno. Ob nastopu mandata ste rekli, da boste že zmogli dve, tri ure dela na dan. Menda delate precej več ur.

»Bom kar odkrit. Če bi vedel, da je toliko dela, verjetno tega ne bi sprejel, čeprav sem včasih zelo veliko delal. Malo sem se pozanimal, koliko so delali moji predhodniki, in za zadnjega so rekli, da je delal približno dve do tri ure na dan. Sem rekel, to bo pa ravno prav zame. Nazadnje so se mi tri ure podaljšale na osem ali celo več ur na dan. Tako je, če vidiš delo in ga hočeš opraviti.«

Se kakšno breme še vleče iz preteklosti?

»Vleče se nam naložba v hotel Arija na Debelem rtiču. Graditi so ga začeli leta 2008, pred mojim mandatom. Veliko problemov je s tem projektom.«

Je hotel Arija odprt? So napake v gradnji odpravljene?

»Hotel je odprt od aprila leta 2011. Napake, 342 jih je bilo, smo odpravili. Povedano drugače, v objektu je bilo za 750 tisoč evrov napak. Vegrad je bil pogodbeni izvajalec del, ki je imel v osnovni pogodbi obveznosti tudi do podizvajalcev del. Vegradu smo redno plačevali v rokih. Konec leta 2009, ko je Vegradu že trda predla, in v začetku leta 2010, ko smo pisali zaključno poročilo, smo ugotovili napake v gradnji. Januarja 2010 sem zato še uspel zadržati deset odstotkov denarja, kar je bilo dogovorjeno v pogodbi in je pri 7,5 milijona evrov vredni investiciji 750 tisoč evrov, s katerimi smo kasneje z drugim izvajalcem odpravili napake. Malo pa sem bil tedaj le korajžen in sem zadržal še dodatnih 148 tisoč evrov, ko sem videl, da bodo še dodatni stroški. Projekt se je še dalo rešiti, pritiski name pa so bili neznosni. Na žalost tudi skrbnik pogodbe, ki je prav zaradi tega projekta prišel v službo na RKS, in podjetje za nadzor nista opravila svojega dela in so zdaj v kazenskem postopku. Vegrad konec leta 2009 tudi ni več plačeval svojim podizvajalcem in ti zdaj tožijo nas namesto Vegrad. Mi namreč ne moremo plačati dela podizvajalcem, ker smo ta dela že plačali v roku Vegradu.

Za gradnjo hotela smo pridobili okoli 2,5 milijona evrov denarja iz evropskega sklada. Ministrstvo za gospodarstvo preverja gospodarnost in smotrnost uporabe evropskega denarja, glavni poudarek kontrole pa je na samem razpisu, če je bil ta za projekt ustrezno pripravljen. Če se bo izkazalo, da so bile napake, smo lahko ob del ali ves evropski denar. Žal tega ne morem komentirati, ker me pri pripravi razpisov še ni bilo zraven.»

Koliko nepremičnin je v lasti RKS?

»Na Debelem rtiču imamo nekaj manj kot 68 tisoč kvadratnih metrov površin, kjer so hotela Arija in Bor, štirje paviljoni, upravna zgradba, kuhinja, prostori za predavanja ter zunanje kopališče. V Ankaranu imamo petnajst parcel na slabih 53 tisoč kvadratnih metrih površine, dve parceli v Martuljku na dobrih osemsto kvadratnih metrih, osem parcel na dobrih tisoč kvadratnih metrih na Iloviku, tri stanovanjske objekte v Kopru in upravno stavbo v Ljubljani. Nekaj zemljišč je pod hipoteko, ker smo morali vzeti tri milijone evrov kredita za hotel Arija.

V namestitvenih objektih imajo prednost otroci iz socialno ogroženih družin. Letovanja omogoči več donatorjev, izstopa pa Tuš, ki vsako leto že deset let zapored denar nameni petstotim otrokom. Nekateri otroci so resnično tako revni, da jim kupimo tudi kopalke, saj pridejo na letovanje brez vsega. Nekateri otroci jokajo, ko morajo oditi domov, ker jim je bilo na letovanju lepše kot doma.«

Se vas torej dotaknejo osebne zgodbe?

»Brez dvoma. V zadnjih štirih letih se je število prosilcev za pomoč v obliki hrane, obutve … povečalo za 45 tisoč. Lani in predlani smo imeli več kot 150 tisoč prosilcev. V letih, kar sem predsednik RKS, se ni zgodilo, da bi kdo dobil pomoč, ki je ni potreboval. To smo preverjali na terenu.«

Pomoč v obliki hrane prihaja tudi iz EU...

»Od Evrope dobimo vedno manj. O tej vrsti socialne pomoči se je odločalo pred leti, nasprotovale so ji Nemčija in še nekatere države, češ da bi jo morali nameniti samo tistim državam, ki imajo naravne nesreče. Temu je pritrdilo Evropsko sodišče, vendar so se lani kljub temu v Evropski komisiji odločili, da bodo pomagali še dve leti. Se pravi še letos, za prihodnje leto ne vemo, kaj bo. Slovenija je leta 2011 iz »ukrepa EU« dobila 3700 ton hrane, lani samo še 2200 ton zaradi tega, ker razmerje pomoči RKS in Karitasu ni bilo več 60 proti 40, ampak je lani z odločitvijo ministrstva za gospodarstvo postalo 50 proti 50, čeprav so podatki ministrstva kazali na razmerje 60 proti 40 glede na število prosilcev pomoči. Na nacionalnem nivoju smo leta 2011 poskrbeli še za 500 ton hrane, lani nekaj manj. Na lokalnem nivoju so leta 2011 zbrali 700 ton hrane, lani 500. Če seštejem vse skupaj, pomeni skoraj 2000 ton hrane manj v lanskem letu kot leto poprej. Država nam pri tem ni v pomoč.«

Število ljudi, ki RKS namenja del dohodnine, raste?

»Raste. Še leta 2007 je bil ta znesek okrog 50 tisoč evrov, lani so davčni zavezanci RKS po prvih ocenah namenili blizu 100 tisoč evrov, imamo pa ta prispevek razdeljen po vseh 56 območnih združenjih RK in upravi.«

Ljudje prosijo za plačilo položnic. Jim lahko pomagate?

»Prošenj za plačilo položnic je vedno več, tu pa ne zadostimo potreb. Lani smo za plačilo elektrike, kurjave … namenili približno 68 tisoč evrov in še 615 tisoč evrov za enkratne pomoči. Na prvi pogled je to lep znesek, ampak koliko je pa revnih!? Že prej sem rekel, da imamo samo pri RKS več kot 150 tisoč prosilcev pomoči, nekaj čez 100 tisoč jih ima Karitas. Skupaj je to več kot deset odstotkov prebivalstva! Še nekaj odstotkov je zagotovo takih, ki revščino prikrivajo.«

Število krvodajalcev raste?

»Raste. Predlani smo imeli vrhunsko leto, malo manj kot 116 tisoč krvodajalcev, kar je bila največja številka v zadnjih 60 letih, kar jemljemo kri. Število krvodajalcev pa ni kar samoumevno, kot se nekaterim zdi. Zelo se angažiramo z izobraževanji po šolah, srečanjih ... Lani smo se borili za to, da krvodajalcem niso vzeli prostega dne na dan odvzema. Pri nas pravimo, da je dajanje krvi prostovoljno, anonimno in brezplačno. Se strinjam, da povsem brezplačno ni, ker mora delodajalec delavcu plačati ta dan, ampak kaj, ko je krvodajalstvo toliko vredno! Odločno pa smo proti prodajanju in kupovanju krvi. Mi dobimo varno kri, čim se jo plača, ni več garancije, da tisti, ki daruje, ni zamolčal kakšne bolezni.«

Na katere dosežke ste v času mandata najbolj ponosni?

»Najprej smo posegli v zakon o RKS in dodali, da občina s pogodbo lahko pomaga delovanju OZ RK (prispeva za plače, prostor, materialne stroške …). Rezultati se že kažejo v praksi. Velik korak naprej je tudi dogovor, da se občina in OZ RK za določen program lahko dogovorita brez javnega razpisa. Izredno pomembna je tudi sprememba statuta RKS.

Ponosen sem na to, da smo obdržali prost plačan dan krvodajalcem, da se je povečalo število krvodajalcev, predvsem pa smo povečali število mladih krvodajalcev, predlani za kar dvanajst odstotkov!

Ko sem prišel v RKS, smo imeli 16 ekip prve pomoči, lani že 80. Ekipe so odlično usposobljene in zdaj bolj vidim nalogo, da te ekipe ohranimo v teoretični in praktični kondiciji. Informatiko bi še omenil. Zdaj imamo programe za različne vrste dejavnosti: e-kapljo za krvodajalstvo, e-socialo, programe za letna poročila, donatorje … V računalnik vedno lahko pogledamo za nazaj, kaj in kako smo delali. Več sodelovanja, kontaktov si želim še na terenu z OZ RK, pa je čas za to kar prehitro bežal. Kar me še tare, je sistemizacija delovnih mest, na tem delamo zdaj. Prej nam ni uspelo, ker se eno leto nismo z drugim ukvarjali, kot s hotelom Arija in napakami v njem. Upam, da bomo uspešno zaključili tudi zgodbo s hotelom. Potem bom pa šel zares v pokoj.«