Od odpadnika do šampiona

Tržičan Andrej Jerman je v svoji skoraj tridesetletni smučarski karieri doživel marsikaj, vendar pa mu je smučanje tako priraslo k srcu, da tudi po končani tekmovalni karieri želi ostati del belega cirkusa.

Številne ljubitelje alpskega smučanja je pred dnevi kar malce presenetila vest, da najboljši slovenski smukač vseh časov Andrej Jerman zaključuje tekmovalno kariero. Presenečenje je bilo še večje zato, ker je Andrej pomembno odločitev sprejel sredi sezone, tik pred svetovnim prvenstvom.

Kitzbühel odločil namesto njega

A odločitev je v njem zorela že dlje časa in po hudem padcu na treningu v Kitzbühlu je postala dokončna. »Po lanski poškodbi sem letos v Beaver Creaku imel težave, ki so se nadaljevale tudi med sezono, saj ni bilo želenih rezultatov. Pred tekmo v Wengnu me je zabolelo koleno. Ko sva se pogovarjala z ženo, sem ji rekel, da se bom po tekmi v Kitzbühlu odločil, ali bom nadaljeval še v prihodnji olimpijski sezoni ali pa bom končal po tej sezoni. Žal pa je Kitzbühel odločil namesto mene,« pravi 34-letni Tržičan in dodaja, da je velikokrat rekel, da bo v športu vztrajal, dokler se bo čutil sposobnega dosegati vrhunske rezultate.

Smučanje je bilo zanj privilegij
»Tega nisem več čutil in odločil sem se, da je treba prenehati,« iskreno pravi Andrej, ki je v karieri dvakrat stal na najvišji stopnički zmagovalnega odra. Prvič v Garmisch–Partenkirchnu in drugič v Bormiu. Bil je tudi drugi, tretji, se trinajstkrat uvrstil na peto mesto, 27-krat na deseto in kar štiridesetkrat do petnajstega mesta.

»Mislim, da sem s kariero lahko več kot zadovoljen. Ničesar si ne morem očitati, saj sem dal od sebe največ, kar je bilo mogoče. Zame je bil privilegij, da sem se lahko ukvarjal s tem športom, saj sem počel tisto, kar me je veselilo in bilo moja strast. Večina ljudi o tem sanja, jaz sem imel možnost, da sem to počel. Imel pa sem tudi srečo, da sem imel ob sebi ljudi, ki so mi stali ob strani. To je bila moja mama, pokojni oče, brat, starejši brat, ki je smučal že pred menoj, pa žena, ki mi je vsa leta stala ob strani. Bilo je tudi cel kup trenerjev,« našteva Andrej, ki se ob slovesu od tekmovalne kariere rad spominja tudi serviserjev, lep spomin mu bo ostal na sotekmovalce.

»Počaščen sem, da sem lahko delal s številnimi odličnimi ljudmi, Andrej Šporn in Rok Perko sta postala moja mlajša brata. Skupaj smo preživeli številne lepe in tudi nekatere slabe trenutke. Vendar smo držali skupaj,« tudi pravi Andrej, ki je sicer zaposlen pri Slovenski vojski.

Ne bo kar odšel

»Zahvaliti se moram tudi državi, ki je nekaj vendarle prispevala, da sem bil lahko v smučanju. Tudi naprej želim ostati v smučanju, saj sebe še vedno vidim v tem športu. Začel sem namreč pri petih letih in bil trideset let v tem športu. Nisem takšen kot nekateri športniki, ki po končani karieri nočejo imeti več opravka s svojim športom. Mene smučanje enostavno veseli in z veseljem bi še delal v tem športu. Kje to bo, pa ta trenutek še ne morem reči,« pravi Andrej, ki je kariero začel v tehničnih disciplinah, nato pa pristal med smukači.

Rasel skupaj z ekipo
»V svetovnem pokalu sem začel smučati leta 1998. Lahko rečem, da gre velika zahvala Jožetu Gazvodi, ki je s svojo kranjskogorsko trmo vztrajal, da je napredovala tudi ekipa v smuku. Večkrat sem že rekel, da je bila to ekipa odpadnikov, saj smo vanjo prišli tisti, ki v slalomu in veleslalomu nismo mogli konkurirati drugim, kazali pa smo znake, da bi lahko več dosegli v hitrih disciplinah. Z rezultati, ki so se začenjali, je ekipa rasla in pred nekaj leti postala najštevilnejša, tako da so bili pogoji za nas, tekmovalce, res dobri. Sedaj na žalost ni več tako,« tudi pravi Andrej, ki je v treh desetletjih moral marsikdaj stisniti zobe, saj mu poškodbe niso prizanašale.

Mlajši bodo imeli njegovo pomoč

»Poškodb je bilo res veliko, zanimivo pa je dejstvo, da sem se prvič in zdaj tudi zadnjič poškodoval prav v Kitzbühlu. Vmes sem zaradi poškodb izgubil tri sezone in gotovo so poškodbe pustile madež na mojem telesu. Res je bilo včasih težko, volja pa je bila tista, ki mi je pomagala, da sem vse premagal. Vse do zadnjega padca, ki se ga sicer ne spominjam,« tudi dodaja Andrej Jerman, ki je s svojo odločitvijo presenetil tudi sotekmovalce v ekipi, ki so ostali brez nekakšnega vodje. »Fantom sem obljubil, da sem jim še vedno pripravljen pomagati, čeprav bo Andrej Šporn kot najstarejši v ekipi sedaj moral prevzeti moje mesto. Mladi, ki prihajajo, bodo gotovo potrebovali pomoč starejših,« še pravi Andrej Jerman, strokovni vodja alpskih disciplin Vlado Makuc pa pravi, da bodo njegove izkušnje v prihodnjih letih naši smučarji in strokovnjaki koristno uporabili.