Hotel Mama za odrasle otroke (1)

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. januar 2013 / 06:00

Hvala gospe J. za prijazno pismo, v katerem me nagovarja k pereči temi današnjega časa - kako in koliko naj skrbimo za otroke, ko že odrastejo in ostajajo doma, in ali je to sploh smiselno. Govorimo o otrocih, ki so stari več kot petindvajset let in so sposobni skrbeti zase. Pa tega ne delajo. Zakaj ne? Zakaj bi? Problem smo pravzaprav naredili sami, skozi leta in leta pretirane zaščite za otroke in tako smo naravnani še danes. Na predavanjih slišim takole: Moj sin študira, vpisal se je še na eno fakulteto, naj se uči, dokler bo študiral, bom skrbela zanj. Ali pa. Moja hči ne dobi službe, moram jo preživljati. In spet. Kje pa naj živijo in kaj naj delajo, danes so težki časi? A res? A za otroke so težki časi, za starše so pa lahki? Kdo ima več energije, možnosti in idej? Zgleda, da mi, stari. Mi smo že nekaj ustvarili. In kako smo začeli? Prav tako iz nič, kot se to dela sedaj. Nikoli ni bilo dosti drugače. Vedno so živeli otroci, ki so komaj čakali, da bodo odleteli iz gnezda in si zgradili svojega. In vedno so bili in so otroci, ki živijo na račun staršev do njihove smrti. Časi niso krivi, če odrasli otroci čepijo doma in uživajo v ugodnostih, ki jih ponuja predvsem mama. Če bi bilo res tako, potem ne bi poznala otrok, ki so samostojni že od srednje šole naprej, ki delajo vse počitnice, ki si sami kupujejo stvari, si kuhajo in plačujejo najemniško stanovanje in zraven vsega še uspešno študirajo. Takšni res živijo in užitek jih je poznati. Polni energije so, tudi utrujeni, vendar vedo, zakaj in od česa. Ker so odrasli, od zunaj in od znotraj. Kako lahko pride do takšnih razlik? Pojdimo po vrsti. Naloga staršev je, da za otroka skrbimo, ga ravno prav ščitimo v zanj neugodnih situacijah, mu dajemo ravno pravšnjo dozo izzivov, stresa in težav, da se jih sploh nauči reševati. Ko vse to dajemo, vidimo, da pri nekaterih otrocih to obrodi sadove in pripomore k samostojnosti, pri drugih pa ne. Zato ne moremo vedno kazati s prstom na starše, če ta korak v odraslo dobo ne uspe takoj ali tako, kot smo si mi zamislili. Prvi se odrinejo sami, druge porinemo starši. Le odločiti se moramo, da to storimo. Nikoli ni prepozno.