Mojster Jaka pod košem

Jaka Blažič, 22-letni Blejec in trenutno verjetno najbolj "vroč" slovenski košarkar, je poleg Marka Miliča in Mihe Zupana edini Gorenjec, ki se je v zadnjih desetletjih uveljavil v vrhunski košarki.

Jaka poznam od konca njegove osnovne šole, ko je s svojo mlajšo sestro igral košarko pred družinsko hišo na Bledu. Njegov pokojni dedek, ki je pritrdil košarkarski obroč in tablo na balkonsko ograjo, se je nad tem včasih pritoževal, saj ga je motilo pri popoldanskem spancu. Kot velik športni navdušenec pa bi bil brez dvoma izjemno ponosen na dosežke svojega vnuka, čeprav je bil malo razočaran, če ne kar jezen, ker se je Jaka navdušil za košarko namesto za hokej. »Ampak tega mu ni nikoli rekel,« pravi Jakova mama Ksenja. Tudi eden od hokejskih trenerjev mi je zaupal, da so bili v Kranju razočarani, ko je Jaka opustil hokej, saj je bil kot mladinec izjemno obetaven.

Sicer pa je bil Jaku šport položen že v zibelko. Njegov oče Dušan Blažič je vodja Elanove tekmovalne ekipe, medtem ko je bila njegova mama mladinska reprezentantka Jugoslavije v odbojki.

Spomnim se te kot osnovnošolca, potem pa si skoraj čez noč postal eden ključnih igralcev Olimpije. Kako pa je potekal tvoj športni razvoj?

»Nekaj časa sem igral vzporedno hokej in košarko, v srednji šoli pa sem se nato odločil za košarko. Košarko sem igral, ker sem jo imel rad in sploh nisem razmišljal o prihodnosti. Iz kranjskega Triglava sem prestopil k Slovanu, kjer so bile stvari organizirane že bolj profesionalno, vsi igralci so bili zelo motivirani in takrat sem začel tudi razmišljati o prihodnosti. Potem je prišla ponudba Olimpije. Takrat sta bila v igri tudi Krka in eden od srbskih klubov. Pred podpisom pogodbe sem se pogovoril s trenerjem Olimpije in ta mi je obljubil, da bom igral, da potrebujejo slovenske igralce. Ob začetku lanske sezone sem bil menjava na dvojki. Ko so med sezono tuji igralci začeli odhajati, smo dobili priložnost mlajši. Podobno se je zgodilo že prej na Slovanu, ko sta se dva igralca na mojem igralnem mestu poškodovala.«

Ko si se odločil za košarko, ne za študij, si precej tvegal. Kako si takrat razmišljal?

»Sploh nisem razmišljal. Šele takrat sem se zavedal, da je študij pomemben. Že ko sem bil pri Slovanu, sem študiral sam, brez obiskovanja predavanj. Pri Olimpiji te možnosti ni več, šolski sistem pač ni tak, da bi to omogočal.«

Pri Triglavu in Slovanu si igral pred nekaj deset gledalci, pri Olimpiji pa nato takoj na začetku proti Barceloni pred 9000 gledalci. Kako si občutil te velikanske razlike?

»Psihični pritisk je bil zame nekaj novega. Pojavijo se mediji in posebej ko ekipi ne gre, je pomembno, da drži skupaj, da ne pade pod vpliv medijev. Na to se enostavno moraš navaditi. Tekma proti Barceloni je bila tekma kot vsaka druga, le adrenalina je bilo še več. Nanjo sem čakal vse življenje, a na igrišču se hitro vse pozabi. Gledalci te ponesejo, a se zato lahko hitro spozabiš. Reagiraš čustveno in delaš stvari po svoje, česar trenerji ne marajo. Ob pripravi na tekmo sem izvedel, da bom pokrival Juana Carlosa Navarra, in že takrat sem se spraševal, če je to res. Še nekaj mesecev pred tem sem ga samo gledal na zaključnem turnirju Evrolige, sedaj bom pa igral proti njemu.«

Kakšni so vaši treningi?

»Osnovne fizične priprave opravimo pred sezono, med sezono to pripravljenost samo vzdržujemo. Zjutraj imamo ponavadi individualno delo s trenerji, vadimo preže za obrambo, delamo šprinte. Dvakrat na teden delamo v fitnesu. Delovni dan se sicer začne z dopoldanskim treningom, sledita počitek in kosilo ter nato še en trening. Zvečer je čas za kakšno druženje, če imaš energijo, drugače pa počitek in spanje, ker si po treningu utrujen. Dobro delo na treningu je izjemnega pomena, ker če dobro treniraš, te tudi na tekmi ne skrbi. Že če izpustiš dva dni treninga, nisi pripravljen niti fizično niti psihično. Po petih dneh brez treninga pa moraš začeti praktično od začetka.«

Kakšen je zate dober trener?

»Imeti mora dobre treninge in motivirati igralce, ko je to najbolj potrebno. Znati mora psihološko delati z igralci. Tehniko moraš prinesti že s seboj iz mladih let, sedaj jo lahko kvečjemu še izboljšuješ. To je stvar pomočnikov, ne glavnega trenerja.«

Kako na igralca dolgoročno vpliva šok, če njegova ekipa v zadnji sekundi izgubi pomembno tekmo?

»Zelo malo, ker se je že naslednji dan treba pripraviti na novo tekmo. Tekme se igrajo dvakrat na teden in ne smeš misliti na prejšnjo tekmo. Ko zgubiš, ti je zagotovo žal, a hitro pozabiš in ne moreš žalovati. Šok te po drugi strani tudi okrepi, ker stvari začneš gledati z druge plati. Celo trenerji imajo včasih radi kakšen poraz, da lahko ekipo potem pripravijo na drug način.«

In kako ohraniti mirnost v zadnjih sekundah?

»Take stvari se običajno dela s športnim psihologom, ki pa ga mi nimamo, tako da se s tem sooča vsak sam. Takrat moraš poslušati trenerja. Veliko je odvisno od priprave na tekmo. Če prideš dobro pripravljen, to ni težava. Če pa misliš na vse drugo, tudi na koncu težko zadeneš odločilne mete. Nekoliko težje je to izpeljati predvsem na gostovanjih.«

Katere osebnostne lastnosti ti koristijo pri košarkarskem razvoju?

»Nikoli se ne predam, po značaju sem borben in težko sprejmem, če nekdo reče, da se nečesa ne da. V tem primeru skušam dokazati nasprotno.«

Ali pogrešaš običajno mladostniško življenje?

»Moji vrstniki imajo res več časa za izhode in družabno življenje, jaz to malo nadoknadim po sezoni. Drugače pa z veseljem opravljam to službo in mi ni težko hoditi na treninge, kaj šele na tekme.«

Kako gledaš na razvoj mladih košarkarjev v Sloveniji?

»V zadnjem letu ali dveh se je uveljavilo kar nekaj mladih igralcev. Sani Bečirovič in Beno Udrih sta bila izjemi, ko sta bila nosilca igre pri Olimpiji že pri devetnajstih letih. Morda je težava v tem, da mladi ne dobijo priložnosti, ampak upam, da se sedaj to spreminja.«

Kaj v svojem košarkarskem razvoju želiš izboljšati?

»Vse prvine košarkarske igre, od vodenja žoge do individualnih lastnosti in miselnosti, da ne dojemam stvari čustveno, ampak igram z glavo.«

Kako vidiš svojo košarkarsko prihodnost?

»Pri Olimpiji imam pogodbo še za naslednje leto, a če bi klub dobil ponudbo z dobro odškodnino, bi me gotovo prodali. Če se bo ponudila priložnost za NBA, me vsekakor zanima. Za takšne stvari sicer skrbi agent.«