Dober glas je edina reklama

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Gospodarstvo / nedelja, 27. januar 2013 / 06:00

Slavko Miklič velja za enega najboljših hotelirjev v Zgornjesavski dolini. Skupaj s sinom Gregorjem vodi hotel in restavracijo v centru Kranjske Gore. Poudarja, da hotelirji za delo potrebujejo le stabilno in urejeno okolje, za vse drugo bodo že poskrbeli sami.

»Bom poklical še direktorja,« je rekel, ko smo se dogovorili za pogovor, in k mizi, ne brez ponosa, povabil sina Gregorja, ki mu je pred dobrim letom, ko se je sam upokojil, formalno prepustil vodenje družinskega hotela. Zunaj je (končno) naletaval sneg, ki sta ga sogovornika sprejemala z mešanico zadovoljstva in nelagodja.

Kako sneg pri vas vpliva na sezono?

Gregor: »Pozimi mora biti Kranjska Gora zasnežena, torej mora tudi snežiti. Idealno bi bilo, če bi ga v začetku decembra zapadlo en meter, potem bi bila pa suha zima, temperature okoli nič stopinj ... ampak, saj vemo, da tako ne gre …«

Slavko: »Vpliv vremena se v turizmu zelo čuti. Najbolj pri dnevnih gostih, ki jih imamo pri nas osemdeset odstotkov, predvsem iz Avstrije. V vremenu, kakršno je danes, jih prav gotovo ne bo k nam. Tudi sicer veliko turistov skrbno spremlja vreme, preden se odločijo, kam bodo šli na dopust. Odhod na nekajdnevno smučarijo je danes kar draga zadeva, zato pogledajo tudi na vreme.«

Zima torej ostaja glavna sezona?

Slavko: »Oh, od nas, manjših ponudnikov, ga ni, ki ne bi bil orientiran na 365 dni v letu. Zunaj sezone nihče ne zapira več. Vsi naši delavci so zaposleni za nedoločen čas. Sploh ni druge možnosti; če želiš biti uspešen, delaš 24 ur na dan, sedem dni v tednu, dvanajst mesecev v letu.«

Razmišljate kdaj, kako bi bilo zdaj, če bi se pred dvajsetimi leti odločili, da hotel odprete na drugi strani meje?

Slavko: »Ogromna razlika bi bila! Veliko smo razmišljali o tem, ali smo se leta 1993 pravilno odločili. Od naše države namreč nisem dobil nobene pomoči. Še kredit sem šel iskat v tujino. Vse sem naredil sam. Pa bi tudi to še šlo, če bi bile stvari jasne in urejene. V Avstriji hotelirji razmišljajo le o tem, kakšno strukturo in koliko gostov bodo pridobili. Moj kolega na Koroškem prav zdaj prenavlja apartmaje. To milijonsko investicijo mu bo v dvajsetih odstotkih sofinancirala država. Pa ne bo povečeval števila zaposlenih niti kapacitet. Samo energetsko bo saniral hišo. Pri nas je seveda drugače. Leto, kakršno je bilo 2012, se težko preživi. Če se samo spomnim na tri mesece trajajoče zaprtje ceste čez Korensko sedlo! Še danes se nam pozna na financah. To je enako, kot če bi na primer zaprli most na otok Krk. Saj bi gostje prav tako prihajali, samo po drugih linijah pa tri četrt manj bi jih bilo. Kateri Avstrijec pa bo šel skozi Karavanški predor in pred njim eno uro čakal? Ali preko Italije in zaradi enega kosila naredil 80 kilometrov več? Veste, koliko problemov smo imeli, da smo svoje goste obvestili, da po običajni poti čez Koren ne morejo do nas!? Z gosti pri nas stalno komuniciramo. Tako v hotelu kot v restavraciji se odzivamo na vse. Svetujemo, organiziramo, skrbimo za ljudi. To je tudi naš adut. Gosta moraš čutiti. Srce mora biti zraven, ne le razum.«

Je to tisto, kar vi lahko, veliki pa ne morejo?

Gregor: »Lahko bi tudi veliki, če bi več delali na izobraževanju delavcev. To stane bistveno manj kot vlaganje v marketing. Veliki hoteli prek intenzivnega marketinga sicer pridobijo veliko novih gostov, mnogo več kot jih mi, ki v klasični marketing ne vlagamo tako rekoč nič. Imamo 17 sob in za novo leto so bili v 15 sobah gostje, ki so že bili pri nas vsaj enkrat.«

Slavko: »Devetdeset odstotkov marketinga se naredi v hiši. A za to rabiš delavce, ki so do gostov prijazni in jim ponudijo tisto, kar potrebujejo. Grozd stalnih gostov iz leta v leto raste. Če tega nimaš, vsako leto začenjaš znova. Edina reklama, ki jo imamo, je dober glas, ki se širi od ust do ust.«

Vprašanje, kam hodite na dopust, je po povedanem verjetno odveč?

Gregor: »Ko sem bil v prvem letniku, smo bili zadnjič skupaj na dopustu. Pred dvajsetimi leti torej …«

Slavko: »Če delaš petsto ur na mesec, to ni šala. Vpet si od zjutraj do zvečer. Potem si pa še nočni portir. Vse, kar delam, je za podjetje, nič zame, zato sem bil še toliko bolj prizadet, ko so mi naložili, da moram zato, ker smo organizirani v obliki organizacije z neomejeno odgovornostjo, še za pet let nazaj plačati 40- in ne 20-odstotni davek na dobiček! Pa niti enega centa nismo razdelili, vse investiramo nazaj v hotel. Res me jezi, da nam v teh težkih časih, ko bi morali stopiti skupaj, mečejo polena pod noge. Našemu hotelu so vzeli eno zvezdico, ker imamo eno nadstropje in mansardo, do koder ni dvigala. Nihče od gostov se nikoli ni pritožil. Za štiri zvezdice je potrebnih 225 točk pri oceni hotela, mi jih imamo 320. A smo brez dvigala … Ne bom se boril proti temu, se mi pa grdo zdi. Država in lokalna skupnost bi prav zdaj morala pomagati. Velikim še bolj kot nam, manjšim. Hit Alpinea, veste, je sinonim za Kranjsko Goro. Če je pri Mikliču kaj narobe, ne bo tega opazil nihče, razen naših gostov. Če bo šlo kaj narobe tam, se bo govorilo, da se podira vsa Kranjska Gora. Mi pa se ukvarjamo s tem, ali nam bodo Žičnice obstale ali ne … Če jih ni, lahko zapremo vse v kraju, ker ne bo nobenega turista.«

Se razlikujeta pri vodenju podjetja?

Slavko: »Sinu popolnoma zaupam. Je univerzitetno izobražen in ve, kaj dela, čeprav dela drugače kot jaz.«

Gregor: »Sam prav gotovo nisem pripravljen žrtvovati družinskega življenja za hotel, tako kot ga je oče, čeprav izjemno uživam pri delu z ljudmi. Moj cilj je postaviti podjetje tako, da bo delovalo tudi, če mene ne bo zraven. Vsak je nadomestljiv. Sicer sem pa jaz bolj za hotel, oče bolj za restavracijo. Tudi po človeški plati se razlikujeva; sam sem športnik in me vleče k ljudem, ki pridejo k nam na aktiven dopust, oče je kot odličen poznavalec dobre hrane in pijače ter veseljak pravi človek za restavracijo.«

Odgovornost je pa velika …

Slavko: »Gost vsak hip nekaj potrebuje. Če te ni, si ga zamudil. Tudi tehnične stvari delamo sami. Sem šef, pa vzdrževalec, pa čistilec snega … Če te gost prehiti, če zaostajaš, je zgodbe konec. Zato tudi stanujem tu. Da sem ves čas na voljo. To je tisto, zaradi česar ljudje prihajajo k nam!«

Vas je, Grega, kaj skrbelo, ko ste po takšnem strastnem in zagnanem vodji prevzemali podjetje?

Grega: »Ne, saj sem se tu zaposlil že leta 2005, v delo pa sem bil vpet že prej. Sicer pa sam proces prevzemanja odgovornosti še traja. Vsako leto več je je. Starša, kljub temu da sta že oba upokojena, še vedno aktivno sodelujeta pri vodenju in delu v hotelu. Glavne odločitve še vedno sprejemamo skupaj, veliko tehničnih zadev pa urejam sam. Sicer pa se starša po mojem nikoli ne bosta popolnoma umaknila iz podjetja. Pa saj se ne moreta in tako je tudi prav. Z njima ima hotel svojo dušo.«