Glikogenske zaloge

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / sreda, 23. januar 2013 / 06:00

Do zdaj smo v naših nadaljevankah spoznali, kako utripa naše srce takrat, ko vadimo oziroma treniramo. Brez tega znanja lahko uživamo v športni rekreaciji, vendar takrat potem ne smemo bentiti, če ne dosežemo želenega (če si ga morda zaželimo) napredka. Še enkrat bi rad ponovil: osnovni pogoj za napredovanje v katerem koli športu je poznavanje osnovnih pravil treninga in seveda poznavanje delovanja našega telesa. Svoje telo lahko spoznamo sami. V to vas bom z nekaj koristnimi nasveti tudi prepričal. Seveda pa še vedno trdim, da gre z zdravnikovo pomočjo vse skupaj hitreje in zanesljiveje. Da, zdravnikov nimamo samo zato, da nas zdravijo, temveč tudi zato, da nam svetujejo, kako zdravo živeti.

Prišli smo do spoznanja našega maksimalnega srčnega utripa, pulza. Zdaj, ko vemo, koliko ta znaša, kaj storiti s tem podatkom? Ta podatek nam omogoča vedenje o naših vadbah. Samo z različno intenzivnostjo treninga lahko dosegamo različne in s tem boljše rezultate. To pomeni, da mora biti naš trening raznolik. O raznolikosti pa bomo malce kasneje.

Strokovno razlago bom prepustil strokovnjakom, skušal bom razložiti tako, da boste že po tem branju vedeli, za kaj gre oziroma da vam ne bo takoj treba v knjižnico ali na internet po strokovno literaturo. Če želim napredovati pri svoji vadbi, moram trenirati. Trening je pridobivanje znanja, veščin, spretnosti in navad kot rezultat poučevanja praktičnih spretnosti in znanja, ki se nanašajo na uporabna področja dejavnosti. Namen treniranja je izboljševanje sposobnosti, zmožnosti in učinka posameznika …, če morda niste vedeli ali ste pozabili definicijo treninga. Največja napaka pri vsakem športnem rekreativcu je ta, da tega ne upošteva oz. ne razume osnovnega bistva. Iz dneva v dan delajo enak trening in enake napake. Če pa to delamo tako pogosto, kot to delajo pravi rekreativci, pa je škoda toliko časa, da bi ne počeli tega bolj strokovno oz. podučeno. Če me razumete, na primer, ure in ure presedimo na kolesu, v bistvu pa ne naredimo nič kaj »pametnega«, mogoče treniramo zgolj vzdržljivost, pa še to ne, ker smo vseskozi v glavnem v »rdečem polju«, kar pomeni, da se »kurimo« brez kakršnega koli dobrega učinka. No, s tekom je enako in s še kakšnim športom, ki rabi veliko več kot le samo vzdržljivost.

Če aktivnost traja več kot pol minute, se v nas vključi sistem mlečne kisline in izrabi glikogen iz mišic in jeter, ki obnovi ATP (o ATP-ju smo že govorili). Vendar se zaradi pomanjkanja kisika med razgradnjo glikogena ustvari nezaželen produkt – mlečna kislina. Mi pa seveda nadaljujemo z aktivnostjo naprej proti uram in uram, zato bodo velike količine mlečne kisline v mišicah povzročile neverjetno utrujenost. Ker se pa glikogen obnavlja počasi, je potrebno veliko časa za obnovo kot za obnovo ATP-ja. Na to obnovo pa vpliva način treninga, počitka in prehrane, ki jo zaužijemo po aktivnosti.

Torej prebrali smo dva nova izraza: glikogen in mlečna kislina. Oboje športniki stalno omenjajo, mi pa ne vemo točno, kaj bi to bilo. Seveda pa tu ne gre pozabiti še na izraz: poraba kisika. Saj dihamo, mar ne? Diham, dihamo, in to precej težko, precej globoko, včasih se nam celo zdi, da smo nehali dihati, da smo že onkraj.

Boljša kot je poraba in izkoristek kisika v telesu, hitrejša je regeneracija in obnova organizma po naših vadbah oz. treningih v aerobnem in anaerobnem »režimu dela«. Poleg izboljšanja porabe kisika se izboljša poraba maščob, kopičenje glikogena, prilagoditev centralnega živčnega sistema, funkcije hlajenja organizma itd.

Glikogen je kompleksen ogljikov hidrat, sestavljen iz nekaj 100 do nekaj 1000 med seboj povezanih molekul glukoze. Glikogenske zaloge so zaloge »goriva«, ki jih imajo telo ter mišice na razpolago. Omogočajo, da mišice dobivajo energijo za daljše časovno obdobje. Same glikogenske zaloge so v jetrih ter mišicah ...

(Se nadaljuje)