Narod brez programa

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 25. januar 2013 / 06:00

Eno od zaskrbljujočih dejstev, ki so jih razkrile razprave zadnjega časa, je to, da smo Slovenci narod brez programa. V zadnjih dveh stoletjih smo ga vedno imeli, imeli smo jih tudi po več hkrati in po njih usmerjali svoje delovanje k nekemu cilju. Program Zedinjene Slovenije, ki smo ga dobili v prevratnem letu 1848, nas je zavezoval k prizadevanjem, da bi se vsi Slovenci združili v eni upravni celoti. Ob koncu prve svetovne vojne nas je zedinila majniška deklaracija. Na začetku druge svetovne vojne je program, ki je združil večji del naroda, postavila Osvobodilna fronta. Komunistična partija, ki nas je vodila do 1990, je vedno znova nekaj programirala. Leta 1987 je izšla 57. številka Nove revije s Prispevki za slovenski nacionalni program; ti so nas usmerili na pot osamosvojitve, na kateri smo že v naslednjih petih letih postali nacija, narod z lastno državo, sprejeto v Organizacijo združenih narodov. Zadnji programski cilj, ki nas je združeval, je bil vstop v Evropsko unijo. Od takrat naprej pa živimo, kot da smo že vse dosegli, kot da ni več nobenih združujočih in obvezujočih ciljev …

V razpravah ob krizi, v katero smo zapadli, nekateri obžalujejo dejstvo, da med nami ni nobene prave enotnosti. Seveda je ni, na podlagi česa pa naj bi se poenotili? Razlikujemo se že v pogledih na novejšo zgodovino, še dolgo se ne bomo poenotili v odgovorih na vprašanje, kaj se nam je zgodilo v letih 1941–1945. Ve se sicer, kdo je zmagal, a poražena stran si domišlja, da je bila kljub vsemu na »pravi « strani. Diametralno nasprotni smo si tudi v razpravi o rešitvah iz sedanje krize. Sedanji vladi je treba priznati, da je bila do krize, ki jo je povzročila objava poročila Komisije za preprečevanje korupcije, razmeroma učinkovita. A to še ne pomeni, da vlada po programu, ki bi bil v nacionalnem interesu. Delovanja te vlade pravzaprav ne določa ona sama, ravna se po zahtevah bruseljske birokracije in institucij mednarodnega finančnega kapitala. Vprašanje pa je, ali se interesi Bruslja in kapitalskih ustanov ujemajo s tistim, kar je v interesu slovenske nacije? Kaj pa je v interesu Slovenije? Ali to sploh lahko vemo, če nimamo programa?

Varčevanje za vsako ceno še ni program, to je skupek ukrepov, vsiljenih od zunaj. Tisti, ki diktirajo varčevanje, so kakor nekakšni vrači, ki izrekajo neke čarobne besede, ne da bi se spraševali, kakšne bodo posledice pretiranega varčevanja. Zagotovo je res, da je v javnem sektorju zaposlenih preveč ljudi in da mnogi od teh delajo premalo ali celo slabo. A to še ne pomeni, da je potreben pravi pogrom proti javnemu šolstvu, zdravstvu, kulturi, znanosti. Kaj storiti s preostalim premoženjem v državni lasti? To, da ga je treba za vsako ceno razprodati, je spet le neoliberalna domneva, ne ve pa se, ali je to tudi v nacionalnem interesu. Neoliberalna doktrina zahteva, da je treba vse prepustiti delovanju trga in tržnih zakonitosti, znižati davke in tako sprostiti podjetništvo. Tudi v tem je najbrž nekaj resnice. Moti le dejstvo, da se banke, ki so v svojem neoliberalnem ravnanju zašle v krizo, nazadnje obrnejo na državo z zahtevo: rešujte nas ali pa bo vse propadlo! Zakaj pa ne bi ta svetišča neoliberalizma do konca in dosledno vztrajala na trgu in propadla ona sama …

Kakorkoli že: ta narod potrebuje program, v katerem bo zapisano, kaj je v našem interesu. Državni zbor bi moral imenovati skupino strokovnjakov, ki ga bo napisala, potrdilo pa bi ga ljudstvo na referendumu in tako kot suveren te države zavezalo bodoče vlade, da se po njem ravnajo.