Dražgoški nauk

Besedilo: Stane Boštjančič, SD
Kategorija: Splošno / sobota, 19. januar 2013 / 06:00

Letošnje praznovanje je sovpadalo s protesti ljudi proti obstoječi oblasti in politikom v več mestih v Sloveniji. Tako se nujno vsiljuje več vzporednic med takratnim uporom in današnjim. V boju leta 1942 še niso sodelovali borci Ivana Omana »za demokratično Slovenijo« pod vodstvom slovenskih okupatorjev. Tudi v današnjih uporih jih ni, saj je njihova predstava o demokraciji po fašistično propadla skupaj z njimi. So pa v dražgoški bitki sodelovali ljudje, ki so se borili proti fašističnim zavojevalcem za svobodo in človeka vredno življenje. Tudi današnji upori imajo na svojih zastavah parole za socialno in pravno državo, kar je vsebina človeškega življenja in zato je razumljivo, da ljudje različnih slojev in starosti to skupno in solidarnostno zahtevajo.

Tako dražgoška bitka kot današnji upor imata močan moralni naboj. V času bitke Cankarjevega bataljona sem bil rojen, tako da iz last­nega ne vem ničesar. Povedali pa so mi tako starši, zlasti pa stara mama marsikaj iz tega časa. Ker je moja vas, imenovana Mišače, oddaljena dobre tri ure hoda od Dražgoš, je bitka dobro odmevala tudi v tej vasi. Pripovedovali so mi o hudi zimi in trpljenju tamkajšnjih prebivalcev, od katerega so marsikoga tudi osebno poznali. Vendar pa so mi vsi rekli, da je prav, ker je prišlo do upora in da dražgoške žrtve ne smejo biti zaman. V skladu s tem so tudi odšli v partizane, na terenu pa so se vključevali v OF kljub močnim postojankam Omanovih borcev »za demokracijo«, ki so jih imeli v Kamni Gorici in na Brezjah, ter zganjali teror v bližnji in daljni okolici. Torej je dražgoška bitka ne samo v moji družini in vasi spodbudila in utrdila upor, ampak se je to zgodilo povsod tam, kjer so ljudje zvedeli za to bitko, razen v krajih, kjer so imeli premoč »borci za demokracijo« pod duhovnim vodstvom ljubljanske nadškofije in njihovih kuratov s pištolo za pasom.

Tudi upori po Sloveniji danes vzpodbujajo in dajejo ljudem moralno moč. Vedo, da z njimi držijo tudi tisti, ki se upora fizično ne udeležujejo. Če bo treba, se pa bodo. Tudi mlajše generacije postajajo vse bolj nosilec novih idej, novih rešitev, razen tistih, ki se pod raznimi »listami za mlade« borijo za svoj lasten žep takoj, ko imajo za to možnost. Vsi vemo, da je treba krizo preseči. Vendar na način, ko ljudje to sprejmejo zavestno, kot svojo obvezo, za katero so pripravljeni žrtvovati marsikaj z mislijo na svoje otroke, vnuke in pra­vnuke. Danes pa vedo, da ko se je kradlo in se še krade biv­še družbeno premoženje, da se kradejo tudi njihove socialne pravice in v skrajni fazi tudi njihova država, vsaj taka, za kakršno so glasovali ob odcepitvi od prejšnje države. Vedo, da se kadruje po načelu »važno, da je naš« (Ivan Oman), ne pa po strokovnosti. Vedo, da način reševanja krize pelje v novo krajo bivšega družbenega premoženja, vedo za privilegije poslancev. Politično kliko je treba zamenjati in paziti, da tudi novi politiki ne bodo šli na isto pot. Medčloveški odnosi po službah so skvarjeni, ljudje nezadovoljni z delovnimi razmerami, saj delajo, kot da bi bili v času zgodnjega kapitalizma. Vse, kar je bilo v prejšnjem sistemu dobrega, je uničeno, kopita, ki jih uvažajo iz drugih držav, pa velikokrat niso primerna za našo nogo. Milijonska sredstva, ki so jih banke podarile poslovnežem in cerkvi, bomo plačali mi vsi. Na tak ali drugačen način. Kaj bi recimo manjkalo Sloveniji, če bi vzpostavili določene rešitve iz socialističnega sistema in ponovno zagnali produkcijo in to ne samo storitveno.

Te dni sem iskal tudi sogovornika Mirana Majerja, pa se je potuhnil v strankarsko luknjo. Verjetno čaka, v katero stran se bo nagnila tehtnica, da bo lahko ponovno kandidiral za poslanca.

Torej bodimo v teh časih vsi dražgoški borci v novih pogojih, vendar z enako zavestjo.