Slovenec nas bo nasmejal?! Pa kaj še!

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: Prosti čas / sobota, 19. januar 2013 / 06:00

Tin Vodopivec se je pred sedmimi leti pravo odločil zamenjati za stand up komedijo, ki je bila takrat pri nas še v povojih.

Njegova odločitev očitno ni bila napačna, saj je danes pri tridesetih letih eden najbolj priljubljenih stand up komikov v Sloveniji. Za seboj ima že več kot 750 nastopov doma in v tujini. Znan je po nežnem in nenapadalnem humorju, rad govori o ženskah, odnosih med spoloma, športu, reklamah, sebi … Njegovi nastopi so v prvi vrsti namenjeni zabavi, v material pa ponavadi skuša 'zapakirati' tudi kakšno pozitivno sporočilo in ga na ta način elegantno posredovati občinstvu. Ta čas se že pripravlja na zimsko verzijo Festivala Panč (8. in 9. februarja v Cankarjevem domu), zaključuje dogovore za nastop britanskega komika Eddieja Izzarda v Sloveniji, pripravlja komično serijo o upokojenem nogometašu …

S stand up komedijo se ukvarjate od leta 2006, ko ta žanr pri nas še ni bil kaj dosti razvit. Kako se je bilo podati na to, tedaj precej negotovo pot?

»Bilo je zelo razburljivo in pestro. Super je občutek, ko vidiš, kako se razvija nekaj, kar si pomagal graditi in soustvarjati. Takrat nihče še ni niti dobro vedel, kaj pomeni stand-up komedija in zakaj naj bi bilo to sploh potrebno vedeti. (smeh) Spomnim se, da sem nekoč klical v en klub in povprašal, ali jih zanima večer stand-upa, pa so mi odgovorili, da so to že imeli. Kar je nekako tako, kot če bi rekli, da so nekoč že imeli koncert in da jih to ne zanima več.«

Prvi stand up nastop ste imeli v Kranju, kjer ste tudi odraščali ...

»Res je. Pri snemanju Okornovega filma Tu pa tam sem spoznal Mikija Bubulja, ki je bil tudi moj sosed v bloku. Omenil sem mu svojo željo po nastopanju, nakar me je čez nekaj mesecev tudi poklical in omenil, da v Manani organizira večer za mlade upe komedije. Nastopiti bi nas moralo več, a so si v zadnjem trenutku vsi premislili, tako da sva nastopila sama s Klemenom Bučanom. Če danes pogledam, je bil ta nastop verjetno precej beden, a v tistem trenutku dovolj dober, da me je napolnil z motivacijo in mi dal vedeti, da si to želim početi še naprej.«

Za seboj imate že preko 750 nastopov. Na katere ste še posebej ponosni?

»750 nastopov v svetovnem merilu niti ni toliko, saj aktiven angleški komik nastopa tudi po 300-krat na leto. Tam je to tudi mogoče, ker je toliko klubov in možnosti. Še posebej sem ponosen na Festival Panč, katerega soustanovitelj sem, na nastop v londonskem Comedy Storu, dvakrat sem že zabaval povabljene v času reklamnih blokov na podelitvi Viktorjev, ponosen sem na nekatere zmage na tekmovanjih, kot na primer v Londonu in Varšavi pa tudi na zmago na tekmovanju Noč komika v okviru Festivala Lent. Najbolj pa sem nazadnje užival pri nastopanju v lastnem celovečernem šovu Replika, ki sem ga izvedel šest večerov zapored v Cankarjevem domu.«

Smo Slovenci kaj bolj zadržani od občinstva v tujih državah?

»Ne bi rekel, da smo drugačni. Imamo svoje navade, zgodovino in »interne« šale, vseeno pa smo krvavi pod kožo. Večina ljudi, pred katerimi sem nastopal, se je smejala podobnim rečem, nekateri bolj glasno, nekateri so bili bolj zadržani, nekje so cepetali z nogami, nekje pa imeli le nasmešek na obrazu. Najraje sicer nastopam doma, ker mi materni jezik omogoča, da hitreje improviziram in sem z njim bolj spreten.«

Pred katerim tujim občinstvom najraje nastopate? Pred katerim pa ste najmanj sproščeni?

»Svojevrsten užitek pomenijo tudi nastopi po državah bivše Jugoslavije, kjer nastopam v srbohrvaščini. Nedavno sem nastopal na Poljskem (v angleščini), kjer so me zelo dobro sprejeli, komaj čakam povratek. Največjo tremo in pritisk pa čutim pred Angleži. Včasih imam občutek, da si mislijo: 'Mi smo izumili komedijo in zdaj je prišel Slovenec, da nas bo nasmejal?! Pa kaj še!'«

Verjetno ste nenehno v iskanju materiala za nove šale?

»Ja, je kar delo, ki se nikoli ne konča. Slovenija je majhna in ljudje se na nastopih hitro ponovijo, zato moramo imeti ves čas kaj novega. Nekateri komiki v tujini preživijo tudi po 25 let s 30 minutami istega materiala. Anglija na primer je tako velika in ima toliko komikov, da je zelo redko, da bi v nekem klubu gledalec dvakrat gledal istega komika z istimi šalami.«

Od kod vse črpate material za šale? V teh časih vam ga verjetno ne manjka?

»Moj material ni toliko politično obarvan, niti se ne trudim biti toliko politično aktualen. Za to skrbijo že mediji, ljudje se na večer komedije pridejo sprostit in se jim ne da znova poslušati o stvareh, s katerimi nas dnevno zasipajo. Sicer pa ideje dobivam resnično povsod. Od tega, da kaj opazim, preberem, slišim, doživim, do tega, da se kakšne teme lotim raziskovati načrtno, ker se mi zdi fascinantna. Kot so recimo srne.« (smeh)

Primerjajo vas z Jerryjem Seinfeldom. Kakšen se vam zdi? Ste ga že kot otrok spremljali v tv seriji?

»Spomnim se, da sem gledal serijo, a takrat še nisem razmišljal, da bi bil komik. To se je začelo, ko sem začel analizirati nastope angleškega komika Eddieja Izzarda. Te dni zaključujem polletna pogajanja, da bi Eddieja pripeljal v Slovenijo in s tem dobil možnost v živo spoznati svojega vzornika.«

Komiki naj bi bili v zasebnem življenju dolgočasni. Kaj bi rekli zase?

»Včasih smo dolgočasni, včasih resni in tečni, včasih hudomušni in zabavni. Tako kot vsi ljudje. Je pa res, da ponavadi ljudje okrog tebe pričakujejo, da jih boš ves čas zabaval, tako kot če imaš med prijatelji zdravnika, predvidevaš, da mu lahko poveš o vseh svojih zdravstvenih težavah, pa tudi če sta se samo srečala v trgovini.«