S Čuhapuho na Primorsko

Tako sem jo poimenovala. Staro lokomotivo, ki jo želijo fotografirati tako domači kot tuji turisti; lokomotivo, ki vozi po slikoviti Bohinjski progi in otroci z odprtimi očmi strmijo vanjo, ko sopiha navkreber, se spušča navzdol, skozi predore in pripoveduje zgodbo svojega časa.

Glasovih izletnikov nas je bilo tokrat kar za dva avtobusa. V pričakovanju vožnje z muzejskim vlakom po Bohinjski progi je radovednost naraščala. Lepo sobotno jutro pa se je začelo z nekaj zamude, ker je parna lepotica že stara gospa in je kakšna okvara pričakovana.

Ko je z Jesenic sopihala na postajo Bled-Jezero, smo jo videli že od daleč, pa tudi slišali, kar je še posebej navdušilo radovedne otroke, tiste s fotoaparati in skupino Japoncev, ki so se z nami peljali le do Bohinjske Bistrice, mi pa smo nadaljevali pot proti končni postaji Kanal.

Pogledi na Blejsko jezero, na številne soteske in grape, vožnja skozi predore, med katerimi je najdaljši dolg kar 6327 metrov, pustijo na potniku vtis. Na vlaku so nas spremljali tudi vodniki in animatorji, ki so poskrbeli za dobro razpoloženje in nam pripovedovali zgodbo o vlaku in progi, po kateri smo se peljali. Največ navdušenja je zagotovo doživel prestolonaslednik Franc Ferdinand, ki se je sprehajal po vagonih s svojo spremljevalko Mici z Bleda in pozdravljal vesele potnike. Družbo je slavnemu paru delal še avstro-ogrski vojak, v katerega vlogi se je dobro znašel Kranjčan Bojan Bešter. V vlogi Franca in Mici pa sta nastopila Ines Maleševič Muršec in Bojan Pretnar - vsi trije pa so člani BB Teatra. Animacijsko sliko sta dopolnila še Primož in Matjaž v vlogi sprevodnikov iz 'parnih železniških' časov, Janko pa je s harmoniko poskrbel za glasbeno razpoloženje.

Vožnja z vlakom je trajala približno dve uri, zdelo pa se nam je, kot bi z Gorenjskega kar 'padli' na Primorsko.

Na železniški postaji v Kanalu sta nas čakala avtobusa in v spremstvu vodnikov smo se odpeljali mimo srednjeveške vasice Šmartno v središče Goriških Brd, Dobrovo, kjer nas je v restavraciji Gradu Dobrovo čakalo kosilo, pred gradom pa za dobrodošlico kozarec peneče rebule. Sledil je ogled vinske kleti Goriških Brd, potem pa smo se na poti v Novo Gorico ustavili še v Gonjačah in si s 23 metrov visokega razglednega stolpa oziroma spomenika ogledali okolico. Ob lepem vremenu je razgled čudovit. V Novi Gorici pa smo se popoldne spet vkrcali na vlak s parno lepotico in se odpeljali nazaj proti Gorenjski.

Enodnevni izlet, ravno prav dolg in dovolj zanimiv, da ne veš, kdaj čas mine.