Okus visokogorja

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / sobota, 12. januar 2013 / 06:00

Virnikov Grintovec (1654 m) - Zimske razmere v gorah so predvidljivo nepredvidljive, zato se je včasih bolje odločiti za kakšen nižji hrib, če ima pa delno okus po visokogorju, pa še toliko bolje.

Za pobeg iz meglene doline je bilo v preteklih tednih dovolj že okoli 1000 metrov nadmorske višine. Če gremo še malce višje, je le še lepše. Ko sem izbirala cilj, sem se odločila za Virnikov Grintovec. Gora ni ravno romarska pot, približno dve uri hoje in čudovit razgled so bili zadosten razlog, da sem se odpravila na pot.

Z avtomobilom se zapeljemo do Zgornjega Jezerskega, kjer tik pred nekdanjo Kazino zavijemo levo. Približno po 200 metrih zavijemo desno in parkiramo pri cerkvi in pokopališču. Markacije nas bodo usmerile mimo cerkve in župnišča. Najprej prečimo travnik ob gozdnem robu. Na koncu travnika pot zavije skozi gozdno grapo navzgor. Pripeljala nas bo do kmetije Žmitek. Mimo kmetije gremo po desni strani, kjer pridemo do ceste in razpotja. Po cesti gremo nekaj korakov levo navzdol, nato pa se na drugi strani po hudourniški gozdni grapi poženemo navzgor. Na gozdnem grebenu se nam bo odprl pogled proti našemu današ­njemu vrhu. Nadaljujemo naprej skozi gozd, dokler ne pridemo na gozdno cesto, kjer je križišče. Smerna tabla za Virnikov Grintovec nas usmeri levo. Nekaj časa hodimo po cesti, ko nas smerokaz usmeri desno, strmo v gozd. Po prečkanju manjšega gozdnega potočka nas bodo markacije vodile naravnost navzgor. Dvignili se bomo do sedla Žingerc na višini 1345 m. Sedlo leži na meji z Avstrijo, kar označuje mejna tabla in mejniki. Tisti vidni ima številko 158. Do vrha je še 300 višinskih metrov.

Pot se preko zaraščenega travnika začne znova vzpenjati strmo skozi gozd. Kratki okljuki in visok korak dvignejo srčni pulz. Tik pod vrhom grebena dosežemo skale in tudi pot bo postala vse bolj kamnita in skalnata. Osamljeni viharniki ob poti kljubujejo silam narave že leta in leta. Če nam bo kdaj kdo rekel, da gre pot po grebenu, nikar ne pomislimo, da gre potem naravnost. Daleč od tega. Tudi na »Virniku« ni tako. Pot se ves čas počasi vzpenja, tudi malo spušča. Preko skalnih ovir se pride brez problemov. Zadnji vzpon je videti precej strm, a ni tako strmo, ko se vidi iz zadnjega ovinka. Na vrhu pa … ogromen možic, križ in vpisna skrinjica. Okrog nas so same skale, kot da se nahajamo v pravem divjem visokogorju. Razgled z vrha je več kot čudovit: pred nami se bo odprlo severno ostenje Kamniško-Savinjskih Alp; Kočna, Grintovec, Dolgi Hrbet, Kranjska in Koroška Rinka, Mrzla Gora ... in nakazovanje, da je tam nekje spodaj, na drugi strani Savinjska dolina; nasproti nas, v dolini Ravenske Kočne, Velika Baba in Goli vrh. Na avstrijski strani, na dosegu roke, Pristovški Storžič, za njim pa Obir. Greben Košute bo imel s te strani tudi povsem drugačno podobo, podobno žagi; na jugu pa pred nami še Stegovnik, Kozji vrh in Storžič.

Vrh Virnikovega Grintovca je razpotegnjen in če se bomo sprehodili na njegov zahodni del in pogledali čez rob, bomo videli cesto, ki pripelje do Virnikove planine. Na Virnikovi planini je bila v času bivše države vojaška karavla.

Nazaj v dolino bomo sestopili po poti vzpona. Na vrš­nem grebenu je potrebna previdnost, ravno tako v spod­njem delu, tik nad Žmitkovo kmetijo, kjer pot poteka po gozdni grapi preko drevesnih korenin, ki so običajno mokre in lahko hitro pride do zdrsa. Za vzpon in sestop na Virnikov Grintovec bomo potrebovali približno 4 ure. V teh zimskih dneh je prva polovica poti kopna, druga polovica je snežena. Male štirizobe derezice so več kot dobrodošle, da jih imamo s seboj, saj je pot mestoma ledena in zakaj bi tvegali nepotreben zdrs. Srečno.

Nadmorska višina: 1654 m

Višinska razlika: 754 m

Trajanje: 4 ure

Zahtevnost: 3 zvezdice