Gore so najin način življenja

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / nedelja, 6. januar 2013 / 06:00

Irena in Vladimir Habjan sta z gorami povezana tako in drugače. Gorska reševalca, alpinista, planinca, urednika in publicista, ki vsak prosti čas izkoristita za obisk vršacev.

Kamnik - V gorski reševalni službi je običajno, da se poslanstvo reševanja v gorah z očeta prenese na sina, ali še bolj poveže tasta in zeta, nekoliko manj pa je v tej druščini zakonskih parov. Irena Mušič Habjan je doktorica kemijskih znanosti, Vladimir Habjan je sociolog in novinar, a skupna ljubezen obema so gore. Sta aktivna člana Društva GRS Kamnik in avtorja več vodnikov (Karavanke, Tržič, Jezersko …).

Kako in kdaj sta se prekrižali vajini poti?

Vladimir: »V gorah seveda. Tega dne ne bom pozabil. Irena se je udeležila moje vodene ture na Oltar. Torej sem jo peljal na Oltar, kasneje pa še pred oltar … Padla mi je v oči, bila je zelo prijetna sogovornica, pa me je začela zanimati. Tura je bila zahtevna in za julij nenavadno hladna, vendar sva jo s kolegom uspešno izvedla. Potem je šla Irena na morje v Grčijo, jaz po svoje, a mi ni šla iz glave. Septembra sem se le opogumil, jo poklical in povabil na kako turo. Precej dolgo se je branila, da sem že obupaval, ampak sem bil toliko trmast, da se je le odločila in sva šla. Tako se je potem vse skupaj začelo …«

Oba sta aktivna gorska reševalca pri GRS Kamnik. Irena, vi celo prva ženska reševalka na tej postaji in ena redkih pri nas sploh. Zakaj ste se odločili za to, da se pridružite tej plemeniti, a večinoma moški družbi?

Irena: »Naj najprej popravim to trditev. Sem prva reševalka z opravljenim izpitom na našem društvu, pred mano je več let kot zdravnica delala Mira Ažman. V GRZS, torej v vseh postajah in društvih, nas je trenutno 35. Po opravljenem alpinističnem izpitu nisem niti razmišljala, da se ne bi pridružila gorski reševalni službi, saj mislim, da smo alpinisti tisti, ki to lahko in zmoremo opravljati. Svoje znanje, ki mi ga je nekdo predal, lahko koristno uporabim tudi za pomoč drugim. Na takšen način sem takrat razmišljala in tako mislim še danes. Ko sem se odločila priključiti kamniškim gorskim reševalcem in so me ti sprejeli medse, se v začetku nisem zavedala, kaj to sploh pomeni. Po prvem klicu na reševanje pa je vse skupaj dobilo oprijemljiv smisel. In takrat sem spoznala, da sem se pravilno odločila. Kajti ni vedno lahko vstati iz tople postelje sredi noči, v slabem vremenu ter oditi na pomoč.«

Verjetno vam pri težavnem usposabljanju in samem reševanju ne gledajo skozi prste. So prav fizični napori tisto, kar k temu odvrne še več žensk?

Irena: »Verjetno fizični napori deklet ne odvračajo od tega, da bi se nam pridružile. Veliko alpinistk je zelo sposobnih in močnih. Mogoče gre bolj za stvar prioritete, nekatere imajo že otroke, ki so težko sami ponoči, če ni varstva, druge veliko plezajo in si za to še ne vzamejo časa, nekatere imajo veliko dela z odpravami … ali pa mogoče ne pomislijo na to. Ko razmišljam o tem, se sprašujem, ali gre mogoče pri tem tudi za predsodek, da v to druščino ženska ne sodi. Samo vprašanje je, čigav je ta predsodek?«

Mora ženska reševalka oprav­ljati enako delo kot moški?

Irena: »Zakaj pa ne? Usposabljanje je za vse enako. Pri vajah je tako, da delamo počasneje, se zraven popravljamo, dodatno učimo in je faktor objektivne nevarnosti minimalen. Še vedno velja, da vsak skrbi za last­no varnost, tudi če stojiš na ne najbolj izpostavljeni skalni polici. Pri reševanjih, posebej bolj težavnih, so v prvi vrsti tisti, ki so takrat najbolj sposobni, fizično in psihično. Mislim, da je stopnja zaupanja med nami dovolj visoka, da je vedno jasno brez besed, kdo gre npr. v steno, saj je klasično stensko reševanje težko in nevarno. Naporna je seveda nošnja gorskih nosil s ponesrečencem, še posebej, če je dolga in je prisotnih manj reševalcev ali je teren zahteven. Nič manj pa delo na plazu, v hudem mrazu in vetru. Res pa je, da bom pri težki nošnji večkrat prosila za zamenjavo. Pri našem delu ni moških in ženskih del, je zgolj reševalno delo.«

Se vedno na vsak klic na pomoč z gora odzoveta oba? Vaju zato, ker gresta v akcijo skupaj, drug za drugega skrbi bolj ali manj?

Vladimir: »Če sva skupaj, se seveda odzoveva oba. Če pa nisva, to je običajno, ko sva v službi, se pa ne. Irena gre iz službe težje kot jaz. Irena ima letos štirinajst akcij, jaz pa dvanajst. Manj jih imam zato, ker takrat nisem bil v Kamniku, sicer bi seveda šel. Priznam, da me zanjo vedno malce skrbi, če smo v zahtevnem svetu. Saj vem, da obvlada in zna, a v težavnih razmerah, pogosto ponoči, se lahko zgodi marsikaj. Na lažjih reševanjih pa ni skrbi.«

Irena: »Včasih se zgodi, da ne moreva sodelovati. Moram priznati, da imam kar slabo vest. Če je možno, sporočiva, da sva v pripravljenosti, če slučajno ni dovolj reševalcev. Skrb pa seveda vedno obstaja – zase, za Vladimirja, kolege na reševanju, najbolj pa za poškodovanega.«

Oba sta že nekaj let tesno povezana s Planinskim vestnikom, Vladimir kot odgovorni urednik, Irena kot članica uredniškega odbora. Kakšno je stanje slovenskega planinstva, kakor ga vidita pri svojem delu in takrat, ko v gorah iščeta svoj mir?

Vladimir: »Sam sem od mladih nog član planinske organizacije, leta 2013 bo to že petdeset let. Praktično sem preskusil vse zvrsti planinske dejavnosti, razen markacijske. Bil sem član mladinskega odseka, odseka za varstvo gorske narave in vodniškega, alpinističnega sem še zdaj, pa seveda gorskega reševanja. Najljubša pa mi je publicistična dejavnost. Danes je organizirana planinska dejavnost ena tistih, ki ljudi povezuje in jih privablja v naravo, k zdravemu načinu življenja, pa tudi k solidarnosti in druženju. Največje veselje je delovati v planinskem društ­vu, tam so odnosi pristni, pa tudi rezultati so hitro vidni. Sam sem bil dolgo aktiven v PD Ljubljana Matica, zdaj sem bolj aktiven v PD Kamnik. Slovensko planinstvo je v primerjavi z evropskim na zavidljivem nivoju. Slovence srečuješ vsepovsod po gorah sveta.«

Irena: »Opažam, da ljudje radi preberejo Planinski vestnik, berejo gorniške spletne strani, poznajo knjige in vodnike, spremljajo, kaj se dogaja v gorah. Ljudje v splošnem veliko hodijo po markiranih poteh v gorah, dobro poznajo nevarnosti in opremo. Seveda so tudi taki, ki jim gore pomenijo bolj športno udejstvovanje kot čustveno doživljanje ali pa se ne poučijo dovolj o turi. Veseli me, če takšen človek sprejme dobronameren nasvet nekoga, ki gore ali pot pozna malo bolje. Sama vem, da v tujini na neznanem terenu rada poslušam domačina, ki mi razlaga pot.«

Kje najraje plezata oz. hodita? So s tem povezani vsi vajini prosti trenutki?

Vladimir: »Slovensko visokogorje dodobra poznava, zato sva se zadnja leta osredotočila na Zahodne Alpe in bližnje tritisočake, na primer Karnijske Alpe, Visoke ture, Dolomite … Iz tega se spet rojeva vodnik po Vzhodnih Alpah, ki bo izšel v letu 2013. Septembra sva opravila zadnjo ogledno turo in se spet takoj podala plezat. Od zdaj bova kombinirala, nekaj plezarije, nekaj brezpotij, nekaj naših, nekaj tujih ciljev, pa je ravno prav za dušo. Pred leti sva bila vsak vikend oba dneva v gorah, zdaj nama to ne znese več, preveč je dela. Saj se odpraviva tudi za dva ali tri dni, a ne več tako pogosto. Večinoma prespiva kar v avtu, sva si tako uredila. Rada tudi bereva, pa ne samo planinskih knjig.«

Kaj vama gore pomenijo?

Vladimir: »Gore so nama način življenja. Gore so naju zbližale in povezale. Gore nama niso le cilj, ki ga obiskujeva, pač pa mnogo več. Na primer sprostitev. Po napornem tednu se tam umiriva in si nabereva moči, pa čeprav je fizično naporno. V gorah spoznavava drug drugega in tudi samega sebe. Ne morete si predstavljati, kakšni občutki povezanosti in ganjenosti naju oblivajo, ko na primer skupaj preplezava neko zahtevno plezalno smer ali kako težavno zimsko grapo ali se skupaj vzpneva na zahteven vrh v ledeniškem svetu ali kje drugje. To človeka neverjetno poveže in zbliža. Gore so nama navdih, za raziskovanje novih krajev, območij, gora, dolin, smeri … Navdih za ustvarjanje, ustvarjanje fotografij, in potem razstav, ustvarjanje člankov, knjig, pa potem skupnih predstavitev in predavanj.«