Obisk romarske cerkvice

Beračni kugel (1780) in Kamniti lovec (2071 m) - Višarje se bile stoletja znana slovenska romarska pot. Idilična romarska vasica v zimski preobleki je skorajda pravljična. Od snežnih razmer je odvisno, ali bomo obiskali sosednji dvatisočak, Kamniti lovec, ali ne.

Obisk Višarij je lep v vseh letnih časih. Pozimi so v svoji beli preobleki še posebej pravljične. Kljub temu da do vrha vodi kabinska žičnica, se bomo danes do Višarij povzpeli kar iz doline, iz vasi Žabnice, po romarski poti.

Peljemo se preko nekdanjega mejnega prehoda Rateče proti Trbižu. Nadaljujemo skozi mesto in po stari cesti proti Udinam. V drugem krožišču zavijemo na prvi izvoz proti Svetim Višarjam. Pripeljemo do parkirišča pri kabinski žičnici, a mi kar nadaljujemo po asfaltirani cesti. Po približno 200 metrih vožnje smo na križišču, kjer zavijemo desno in tik pred koncem asfalta parkiramo na urejenem parkirišču.

S parkirišča nadaljujemo naprej po kolovozni poti. Pot je trenutno snežena, sneg je shojen, zato je podlaga trda. Sploh pri sestopu so vsaj štirizobe dereze nujne. Kolovoz se v spodnjem delu zmerno vzpenja, ko pa pridemo do prve kapelice, ki označuje začetek kalvarije, pa tudi pot postane strmejša. Hodimo skozi Višarski graben. O nastanku poti govori legenda, da je pastir iz Žabnic leta 1360 iskal izgubljene ovce. Našel jih je na vrhu Višarij okoli brinovega grma, v katerem je bil kip Sočutne Marije z Jezusom. Pastir je kip odnesel v župnišče v Žabnice, a nasled­nji in še tretji dan je bil kip spet na vrhu Višarij. Po posredovanju župnika je oglejski patriarh ukazal, naj na mestu, kjer so našli kip, postavijo kapelico.

Strmi kolovoz nas pripelje do Višarske planine, 1570 m. Na planini je nekaj hišic, mi pa nadaljujemo desno in se povzpnemo do naslednjega velikega razcepa, kjer je kapelica s spominskim obeležje trbiškemu alpinistu Luci Vuerichu, ki se je leta 2010 smrtno ponesrečil pri plezanju po ledenem slapu v Prisojniku. Do sem smo potrebovali dve uri.

Na križišču nadaljujemo po zasneženi cesti do Višarij, še prej pa se povzpnemo do križa, ki stoji na vrhu Beračnega kugla, 1780 m, in od tam sestopimo na Višarje.

Če so snežne razmere primerne, lahko ob kapelici pokojnemu italijanskemu alpinistu nadaljujemo levo proti Kamnitemu lovcu. Zavedati se je treba, da vzpon zahteva popolno zimsko opremo in da stopamo v svet visokogorja.

Nekaj časa pot poteka skoraj vodoravno, potem pa se začne strmo vzpenjati in se rahlo spusti. Če bi hodili poleti, bi bili na melišču pod Beraškim križem. Na melišču je običajno plazovina. Po prečenju plazovine se v okljukih strmo povzpnemo do začetka krnice pod Kamnitim lovcem. Če razmere dovoljujejo, se do vrha povzpnemo po grapi, ki je v poletnih mesecih zavarovana. Na vrh se je možno povzpeti tudi po zahodnem grebenu; odvisno od razmer. Ne nazadnje, meni ob zadnjem vzponu ni uspelo peš priti do vrha in sem se v krnici obrnila. Ja no, s smučmi ali krpljami bi bilo drugače. A vseeno povem, da je razgled s Kamnitega lovca božanski. Kaj več bi si človek še želel, kot pogled na divja severna ostenja mogočnega Montaža, Špika nad Cijanerico, Špika Hude Police, na dosegu roke je severna stena Viša, pa Gamsova mati, Mala špica, Divja koza, pred njimi pa Mali in Veliki Nabojs. Na levi strani so Mangart, Ponce in Jalovec, desno pa Poldašnja špica.

Svete Višarje so bile za Slovence zelo pomembna romarska pot, vse do nastanka brezjanske romarske poti. Prepovedi romanja, naravne nesreče in prva svetovna vojna so omajale obiskovanje Višarij. A Marijin kip je bil vedno rešen in na Višarje dokončno vrnjen leta 1925, kjer je še danes. Cerkev krasijo freske Toneta Kralja.

V dolino z Višarij sestopimo po romarski poti, torej po poti vzpona.

Nadmorska višina: 2071 m

Višinska razlika: 1252 m

Trajanje: 7 ur

Zahtevnost: 4 zvezdice