Imajo zavetišče in tople šale

Za brezdomce so praznični dnevi še bolj pusti od drugih, vendar to ne velja za tiste, ki so toplo zatočišče našli na Sejmišču 4, kjer so jim pripravili prijetno novoletno vzdušje in priboljšek, članice Medgeneracijskega društva Kočna pa so jim spletle šale.

Kranj - Usode tistih, ki ostanejo brez svojih domov, so različne. Nekateri se z njimi težko sprijaznijo, drugi malce lažje. Kljub obilici težav pa je zadnja leta vsaj za Kranj­čane in okoličane dobro poskrbljeno, saj jim hude dneve pomagajo prebroditi v Zavetišču za brezdomce.

Jožetova zgodba

Marsikdo o svoji usodi ne mara govoriti, nekateri, med njimi tudi Jože Kavčič, pravijo, da nimajo česa skrivati. »Imel sem garsonjero na Planini, ker sem izgubil službo v Savi, tudi stanovanja nisem več mogel plačevati. Vem, da sem kriv sam, saj sem preveč pil in tudi po zdravljenju ni bilo bolje. Mislil sem, da bom lahko odkupil garsonjero, toda ker nisem imel denarja, so mi jo pač vzeli,« je povedal Jože, ki mu je najbolj hudo, ko se spomni dneva, ko mu je pri Svetem Duhu avto povozil hčerko. Nekdanja partnerica Mojca pa se je nato preselila v Slovenj Gradec. »Danes bom obiskal mamo, ki živi na Planini z očimom, da ji voščim novo leto,« je povedal Jože, ki še vedno ni opustil upanja, da bo kdaj spet imel svoj dom.

»Od socialne dobim 280 evrov, za prenočišče in hrano tukaj v zavetišču dam 182 evrov, ostalo je moje. Včasih dobim kakšno priložnostno delo, vendar je tega bolj malo. Upam, da bom kdaj spet imel službo, toda ker sem star enainpetdeset let, vsi pravijo, da sem prestar,« tudi pravi Jože, ki mu je v zavetišču sicer všeč, čeprav takrat, ko preveč popije, ve, da nima vstopa. »Razumem, da so v zavetišču pravila, če se jih ne držiš, je cesta odprta … tudi jaz sem že moral iz zavetišča. A sem prišel nazaj. Lahko rečem, da je hrana tukaj zelo dobra, osebje je prijazno, vsi radi pomagajo,« pravi Jože, ki je bil nekoč tudi nogometaš in je leta 2010 igral celo za našo nogometno reprezentanco brezdomcev na svetovnem prvenstvu v Braziliji.

Zavetišče je polno

Tudi ostali na Sejmišču 4 imajo vsak svojo zgodbo. Nekateri slabe volje gledajo v tla, drugi radi poklepetajo tako med seboj kot s tistimi, ki so zaposleni v zavetišču, in obiskovalci.

»Kljub temu da je v zavetišču prostora za 24 brezdomcev, jih je trenutno kar 26, od tega dve ženski. Tako moramo uporabljati tudi zasilna ležišča, saj je iz meseca v mesec povpraševanje večje. Zavetišče je polno že od poletja, podobno je tudi v razdelilnici hrane, kjer trenutno razdelijo 65 obrokov, število pa naj bi se v kratkem še povečalo, saj so potrebe res velike. Sem hodijo ne le tisti, ki so ostali na cesti, prišli so tudi takšni iz bolnišnic, po odpustu iz zapora. Populacija je različna, najmlajši so stari celo pod trideset let,« pravi socialna delavka Anja Pirec Sansoni, ki je strokovna delavka v zavetišču in je bila v službi tudi na silvestrovo. »Kakšnega posebnega silvestrovanja sicer tistim, ki bodo tukaj ob polnoči, ne pripravljamo, smo pa seveda prostore že pred časom okrasili, okrasili smo smrečico, ob obroku pa bo na praznični dan tudi kakšen priboljšek,« je povedala Anja Pirec Sansoni.

Greli jih bodo tudi šali

Kljub temu da nimajo last­ne strehe nad glavo, so bili brezdomci ob našem obisku večina dobre volje. Nekateri so gledali televizijo, brskali po internetu, igrali so šah ali pa smo jih našli pri domačih opravilih. Na silvestrovo sta jih obiskali tudi predstavnici Medgeneracijskega društ­va Kočna Jezersko, ki ima svojo enoto tudi v Kranju. Društvo je staro leto in pol, nikogar nima zaposlenega, denar, ki ga dobijo, pa namenijo programom. Na Jezerskem se sestajajo v Kulturnem domu, v Kranju pa imajo pogovorne skupine v OŠ Jakoba Aljaža.

»V društvu nas je trenutno štiriinpetdeset. Gospe, ki so pletle šale, so večina starejše, nekatere so tudi mlajše. Vse imajo dobra srca in dobra dela so zanje pomembna. Prostovoljci nikoli ne delamo zato, da bi kaj dobili, vendar nam je vedno vse povrnjeno, saj je lepo sprejemati, nič manj lepo pa ni obdarovati,« je povedala Nevenka Piskernik.

»Za sedaj smo spletle osem šalov, brezdomcem pa smo se jih odločile podariti zato, ker je mraz in jih zebe. Rada bi se zahvalila Lokateksu, kjer so nam podarili volno. Ker je je kar veliko, še nismo prenehali s pletenjem, tako da bomo prinesle še kakšen šal,« je tudi povedala Nevenka Piskernik.