Voščila

Prazniki so krasni dnevi. Če so še dela prosti, pa toliko bolj. In ko so prazniki, so tudi voščila. Za osebne praznike so vedno enaka, za cerkvene praznike prav tako, za državne jih je pa bore malo. Verjetno sem zdaj v zmoti, ker sem cerkvene in državne ločil? Najbrž, ampak kar je res, je res, da za cerkveni praznik še prejmem voščilo in ga tudi oddam, kar pa ne morem trditi za državne. Primer: cerkveni je na primer božič in vsakomur voščim vesel božič. Naslednji dan je dan samostojnosti in enotnosti in nisem prejel prav nobenega voščila, niti nisem kakega oddal. No, za finto sem preizkus naredil na lastnih otrocih, ko sem jima čestital za dan samostojnosti in enotnosti, razen debelih pogledov nisem zaznal sprememb na njunih obrazih. Ne vem, ali jih to učijo v šoli, najbrž ne, drugače bi ne bil deležen takih začudenih pogledov. Voščila so imenitna zadeva. Nihče jih ne mara, a vsi smo srečni, če kakega prejmemo. Otroci jih sploh ne marajo, sramežljivost in voščila so zares obupna situacija, v kateri se ne izkaže samo vzgoja, ampak tudi hrabrost. Saj vsi vemo, kako težko je otroku seči v roko nekomu, od katerega še darila ne dobi. Za rojstne dneve gre nekako lažje. »Pogleda se v oči in vošči!« Poslušamo do najstniških let, ko nam je še bolj jasno, da moramo voščiti, a še vedno neradi svoje mozolje stiskamo ob lica drugih. Potem pride čas ljubezni in z največjim veseljem voščiš samo izbranki ali izbrancu. Komaj čakaš, da se stopiš pred njo in jo kušneš ene stokrat, pardon trikrat ali dvakrat. Drugim še vedno pozab­ljaš deliti voščila in še poljube zraven. Človek zori in postaja sočuten ter kulturen in začuti vest, da mora voščiti vsem na svetu. Celo nekatere bistre misli piše in si želi, da bi jih prejemniki upoštevali. Še malce kasneje pa vsi voščimo predvsem zdravja. Če bomo zdravi, bomo vse imeli. No, ko začneš voščiti le zdravje, potemtakem prejemnik ne ve, ali je videti bolan ali star ali oboje. Ko ti zdravje začnejo voščiti ženske, potem se sprašuješ, kako so zvedele za upad tvojega libida, če so prejemnice na drugi strani, pa se sprašujejo, kako ve, da sem tik ali že v meni. Ampak zdravje je res na prvem mestu in šele potem medij, po katerem voščimo. Meni osebno so najbolj priljubljene na roko napisane, z lastno pisavo, papirnate voščilnice v kuverti. Na drugem mestu je ustno voščilo s poljubom. Tretjega mesta pa ni. Hvala bogu, da so izginile voščilnice, ki si jih prejel kar po faxu. E-voščilnice tako ali tako dobijo repliko ustno ali po sms-jih, kar je tako priljubljeno, a vseeno trapasto voščilo. Je pa najlažja oblika, to pa drži.

No, in ker smo preživeli še eno krizno leto in nas čaka še bolj krizno, potem vam moram voščiti predvsem obilico sreče. Ker če imamo srečo, ne bomo zboleli, pa še brez služb ne bomo ostali. Luksuza vam ne privoščim, ker pravijo, da med varčevanjem zanj ni prostora. Tako pravijo. No, jaz pa pravim, da si le privoščite vsaj enkrat na leto tisto, kar se ne spomnite, kdaj ste si nazadnje.