Bila je odločitev

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 30. december 2012 / 06:00

Teolog in filozof Anton Mlinar je bil duhovnik, a se je odločil ta stan zapustiti. Še vedno pa je svečenik duha in duhovitosti. Lepo ga je poslušati, težje brati, a se poplača. Sošolci iz žirovske osnovne šole smo nanj še posebej ponosni.

Tone, rojen si prav na božični dan leta 1952, a tega se gotovo ne spominjaš. Kateri pa je sicer tvoj najlepši ali najbolj živi spomin iz žirovskega otroštva?

»Največ otroških spominov je povezanih z vodo. Sora je večkrat prišla prav do hiše. Enkrat je je bilo v hiši skoraj en meter. Dobro se spomnim prvega tekmovanja s smučmi. Smuči sem dobil dan prej. Po progi se izgubil obe palici, sedemkrat padel in bil na koncu predzadnji. Ne vem, kdo je bil še za menoj.«

Skupaj smo hodili v žirovsko osnovno šolo, pa obudiva še spomin iz tistih let …

»Kar nekaj dogodkov se mi je vtisnilo v spomin. Naj omenim enega. Ko sem začel hoditi v prvi razred, sem bil skoraj pol leta v napačnem razredu. Nikoli me niso poklicali, jaz pa sem bil tiho. V pravem razredu so me klicali, pa me nikoli ni bilo. Na prvem roditeljskem sestanku sta ata in mama slišala, da me ni nikoli v šolo. Oglasil se nisem, ker še nisem mogel govoriti 'r' in me je bilo sram.«

Po žirovski osnovni šoli so se naše poti ločile, tvoja te je vodila skozi študij teologije in v duhovništvo. Nekoč smo te sošolci in drugi obiskali v Rimu, kjer si se pripravljal na doktorat iz moralne teologije. Kaj je bila tvoja specialnost znotraj te veje bogoslovja?

»Leta 1982 sem šel na podiplomski študij v Rimu (Accademia Alfonsiana). Znotraj teologije sta me zanimali zlasti zdravniška etika in medicinska antropologija.«

Pred sedmimi leti si zapustil duhovniški stan. To je bila gotovo težka odločitev s hudimi posledicami?

»Bila je odločitev. Zdelo se mi je, da se do tedaj nisem nikoli odločal povsem sam. Vse je teklo kot po tirnicah in bi najbrž lahko teklo še naprej. To na neki način utirjeno življenje je pustilo precej globoke sledi v načinu razmišljanja. Takega duhovništva nenadoma nisem več zmogel. Potrebna je bila korenita sprememba. Morda bi se lahko zgodila tudi tako, da bi še ostal duhovnik. Tega ne vem. Nekaj razlogov za odločitev bi utegnil najti v različnih dogodkih tistega časa, tistih manj lepih in tistih lepših.«

Kateri je tvoj največji dosežek v življenju?

»Nikoli nisem razmišljal o dosežkih. Težko bi rekel, da sem kaj dosegel sam. Še vedno se mi zdi, da je to, kar naj bi dosegel, pred menoj.«

Ukvarjaš se z bioetiko, pisal si tudi o vlogi etike v izobraževanju za trajni in pravični razvoj. Za kaj gre v teh rečeh?

»Bioetika, po naše etika življenja, je, če parafraziram E. Lévinasa, prva filozofija. Nikoli me ni zanimal zgolj njen normativni vidik, pač pa narativni (pripovedni). Podobno je tudi s trajnostjo. Je zelo razvejana tematika, moje področje pa je družbena trajnost, zlasti trajnost v izobraževanju.«

Zdaj si profesor na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Se je tudi te dotaknila kriza?

»Univerza na Primorskem je med slovenskimi univerzami najmlajša in ima poleg ustanoviteljskih težav (stopnja rednega financiranja) tudi dokaj specifične probleme, povezane s t. i. bolonjsko reformo. Sicer pa se vse univerze ubadajo z upadanjem vpisa, z dejstvom, da je študij preveč množičen, da bi bil kakovosten, in - po mojem mnenju največjim problemom - da ne delujejo kot akademske skupnosti.«

Kako bi ti razložil to »krizo«, ki je zajela tudi slovensko družbo in kot kaže ravno zdaj dosega enega od vrhuncev? Kriza najbrž ni le gospodarska in politična?

»Kriza je predvsem družbena. Družbo sestavlja devet ali deset funkcijskih sistemov, ki so zadnjih nekaj desetletij služijo ekonomiji. Izobraževanje npr., ki je eden od teh sistemov, ne izobražuje, ampak usposablja za 'trg delovne sile'. Neuravnoteženost med sistemi je vse funkcije skrčila na gospodarske, tako da sistemi med seboj niso sodelovali, ampak tekmovali. V pogojih gospodarske rasti se tega problema ni toliko čutilo. Vzrok za krizo je zato šele v prihodnosti: gospodarske rasti, kot jo je poznal Zahod, morda ne bo nikoli več.«

Sošolci iz žirovske osnovne šole smo v letu 2012 dopolnili vsak svojih 60 let. Bliža se nam tisto obdobje v vsakem življenju, ki se mu reče starost? Na kaj bi morali biti ob soočenju z njo posebej paziti? Kako si zagotoviti »kakovostno starost«?

»Zanimivo vprašanje. A ker ne bi znal odgovoriti na kratko, naj povem, kar sem nekoč slišal, da bi morali svoja leta šteti od smrti sem. Vprašanje kakovosti je tisti nenehni 'zdaj'. Ni recepta.«

So ljudje, ki tudi v starosti zmorejo veliko mero humorja, nekateri pa tonejo v obupu … Je kakšna razlika tudi med moško in žensko starostjo?

»Humor izvira iz latinske oznake za človeka, 'homo'. Je specifično človeški, povezan s človekovo individualnostjo: na eni strani osamljenostjo, na drugi strani transcendenco, ki poraja medosebni prostor. Tudi humor. Ne gre le za različnost med moškim in ženskim doživljanjem, tudi sicer verjamem v legitimnost drugačnosti.«

V najinih rodnih Žireh je bilo pred leti že vse dogovorjeno za gradnjo doma za ostarele, vendar so žirovske zdrahe projekt onemogočile. So domovi za ostarele še vedno edini izhod za tiste, ki na stara leta nimajo nikogar, ki bi skrbel zanje? So morda še drugi načini?

»Precej knjig s tega področja sem zasledil: o domovih tretje in četrte generacije, oskrbovanih stanovanjih itn. Zdi se mi, da se v oblikovanju urbanega okolja premalo pozornosti posveča 'robu': stičišču različnih načinov življenja. Sploh je znano, da so ustanove družbenega življenja dokaj neprožne. V bavarskem Germeringu so začeli z urejanjem uslužnostnih dejavnosti, ki jih potrebujejo starejši prebivalci, in na ta način 'naleteli' na idejo novih stanovanjskih skupnosti. V prihodnosti bo to vprašanje eno ključnih.«

Imaš v načrtu še kak večji projekt, knjigo?

»No, to sem hotel povedati prej. V delu imam neko reč o prihodnosti okoljske etike in družbeni trajnosti. Sicer pa največ časa namenjam pripravam na raziskovalne projekte. Domačih razpisov je vedno manj. Veliko časa namenjam iskanju priložnosti v kakih drugih raziskovalnih skupinah. Humanistika tu, žal, nima toliko priložnosti, kot bi si želeli.«

Živiš v Kamniku in se voziš na delo v Koper. Kako to gre?

»V Koper se vozim približno dvakrat na teden. Večino stvari delam doma.«