Izbrani odlomki iz naših del

Kar šest od osmih ustvarjalcev žirovskega letnika 1952 se avtorsko izraža tudi oziroma predvsem na pisni način. Na teh dveh straneh si lahko preberete nekaj izbranih odlomkov iz naših besedil. Naj služijo za novoletno praznično berilo.

Kaj pišemo? Milka Bokal sestavlja slovarje, včasih pa napiše tudi kaj leposlovnega, teolog in filozof Anton Mlinar piše strokovne knjige in članke, Milena Miklavčič najrazličnejše članke in leposlovne knjige, Miha Naglič razne članke in esejistične knjige, režiser Andrej Mlakar je (so)avtor mnogih filmskih scenarijev, fotograf Franc Temelj se je upal preizkusiti tudi na spolzkem terenu humoresk in aforizmov. Preberimo od vsakega nekaj. Avtorja tega izbora pa bralci Gorenjskega glasa že poznate in je dal prednost svojim vrstnikom po poreklu in peresu. Da ne bo samo branje, dodajamo nekaj podob: mala platna Helene Zorjan in fotografije Franca Temelja.

Milka Bokal

Milko Bokal poznamo predvsem po njenem slovarskem delu. Piše pa tudi za svojo dušo, več takih prispevkov je objavila v Planinskem vestniku (PV). Preberimo nekaj odlomkov. Najprej miniaturo o zvončkih.

»Vsako pomlad smo otroci težko čakali zvončkov. Ko smo se vračali iz šole in se je po okoliških gozdnatih hribih še belil sneg, smo stikali po bregovih Sore, da bi kje našli belkasto rumeni kalček, ki je kukal iz zemlje. V njegovi nežni rumenini se je skrival cvet; tisti rumenkasti nadih se je pozneje na cvetni glavici razkril s pikicami na navzdol obrnjenih cvetnih listih. Mogoče se je prav zaradi teh zlatu podobnih drobnih lis zvončkov oprijelo tudi ime kronce. Krone pač ne morejo brez zlata. Imeli smo natančno obgledana posamezna rastišča. Eno je bilo zadaj za Škandrovo hišo, drugo pa je bilo na tistih dolgih travnikih, ki jih danes ni več. Močvirje so izsušili in na njih so zrasle stavbe.« (PV, 2012, let. 112, št. 6, str. 45.)

Preberimo še, kako Gorenjka doživlja prekmursko deželo prostranstev (Bogojina, Tešanovci, Selo na Goričkem). »Ravnina je neskončna. Oči, vajene, da se uprejo v gozdove in hribe, tu ne najdejo opore in nekam nenavadno, skoraj izgubljeno se počutim. Kot da sem na prepihu narave, kot da me bo veter zdaj zdaj odnesel daleč proč. Po drugi strani pa ta neskončnost razdalj budi tudi vzvišen občutek – kot da sem del neba. Toliko ga je v tem Prekmurju. Igre oblakov, vetra in sončne svetlobe na njem ponujajo oblike vseh vrst. Zemeljska izoblikovanost tu ne pritiska na človeka.« (PV, 2010, let. 110, št. 2, str. 22–23.)

Kako utripa poznozimsko jutro na Ljubljanskem gradu? »Tu je grad. Nasmeh spreleti obraz in nekje v duši postane toplo. Sem gor smo hodili kot študentje, posedali po klopcah, gledali po deželi, še bolj pa drug drugega. Zdaj je že dolgo od tega. Vračam se po drugi strani, po Študentovski poti. Nanjo prileti kos. Mogoče je prav ta prejle žvižgal v pozdrav jutranjemu soncu na drugi strani hriba. Zasliši se zvonjenje. Mesto pod menoj se že jasno vidi, sveti se v jutranji svečavi; luči nimajo več moči in bleda, a močna svetloba jutra se lovi po pročeljih. In res: Ljubljana se mi v tem trenutku zazdi bela, kot ji reče ljudski glas; svetloba jutra jo naredi nekam praznično.« (PV, 2008, let. 108, str. 22–23.)

Milena Miklavčič

Milene Miklavčič bralcem Gorenjskega glasa ni treba posebej predstavljati, že dolgo jo poznamo. Preberimo raje dva značilna odlomka iz njenih del, eden je za otroke (Angina), tale pa za odrasle otroke. Iz zgodbe Vse ima svoj začetek:

»Moraš priznati, res ste manj vredne od moških,« reče nato rahlo zviška.

»Sestre Bronte so napisale ogromno knjig,« nadaljujem vsa vesela in srečna, da se mi je končno odprlo.

Hinko se je začel režati.

»To ne velja!« je dejal, potem ko se je nehal prav nesramno tolči po kolenih.

»Pisale so pod moškimi psevdonimi, drugače jih ne bi še pes povohal.«

Pomislila sem na Neronovo ženo Pompejo, ki je uporabljala masko za obraz, narejeno iz oslovskega mleka in kruha. Zadnji trenutek sem se ugriznila za jezik, zdelo se mi je, da bi me Hinko, če ne bi molčala, v kali zatrl.

»Dante je napisal sonet Beatrice, ko je imel komaj devet let, Mozart je prirejal koncerte pri šestih letih, Newton in Cardin pa sta matematične probleme reševala v sanjah,« se še zmeraj ni naveličal naštevati.

Jezno sem prhnila.

»To so same izmišljotine, verjemi.«

Hinku je za trenutke vzelo sapo.

»Vse je zabeleženo. V knjigah. Zgodovina ne laže.«

»Kakšen tepec si! Nihče bolj ne laže kot zgodovina. Nenehno jo spreminjajo, vsak, ki jo vzame v roke, napiše novo inačico.«

Angina

V Zakajčkovo ulico je prišla Angina.

»Lepo je tukaj,« je rekla in sedla na klop.

»Zdi se mi, da bom kar malo ostala,« je še dodala in se zahihitala.

»Nikar!« se je ustrašila mama.

»Naša ulica je pusta in dolgočasna.«

»Nobene zabave se ne bo našlo zate,« se je razjezil očka in vlekel pipo.

»Spečem ti najslajše kolačke,« se je ponudila teta Mica.

«Samo odidi, prosim.«

»Toliko težav prinašaš, da jim še jaz nisem kos,« je dodalo še Sonce in Angino frcnilo po licu.

»Le počakajte, še žal vam bo, ker ste tako negostoljubni!« je ta požugala s prstom in odprla torbo z bacili.

Potem je neopazno smuknila v Tanjino sobo. Bacili so poskakali na posteljo.

»Jo že imamo!« so zavpili.

»Vročina? Kaj narašča?« je vprašala Angina.

»Narašča,« so prikimali bacili.

»Kaj pa grlo? Ali je že rdeče, zagnojeno in boleče?«

»Seveda!« so zacvilili bacili.

»Kaj še manjka?« se je vprašala raztresena Angina.

»Aha, še ščepec glavobola, kanček slabe volje, kozarec joka in zavitek slabega počutja.«

Tanja je v spanju tiho zaječala.

Njena mama je imela tanek sluh, zato jo je takoj slišala.

»Poklicala bom zdravnika,» je rekla, ko ji je na čelo položila dlan.

Ko je to slišala Angina, se je silno prestrašila. Zdravnika se je zelo bala, saj mu je vedno uspelo, da jo je napodil stran.

Mama je ostala doma pri Tanji. Sedela je ob njej in ji prebirala pravljice.

Spanček-Zaspanček ji je hladil čelo s pravljičnimi obkladki. Nagajivi škratje so prilezli iz svojih lukenj in ji peli pesmice.

Bacili so se drug za drugim vračali v Anginino torbo.

Angina je jezno zacepetala.

»Nisem še rekla zadnje besede!«

Potem se je pokrila s čarobno ruto in izginila iz Tanjine sobe.«

Milena Miklavčič

Anton Mlinar

Teolog in filozof Anton Mlinar je avtor številnih knjig in člankov. Za bralca, ki ni podkovan v bogoslovju in modroslovju, je njegov strokovni način pisanja precej zahteven. Iz njegove delavnice ponujamo odlomek iz besedila, ki je bralcu dokaj prijazno in še ni bilo objavljeno. Naslov: Duhovna podpora ali na kaj mislimo z duhovnostjo? V naslednjem odlomku avtor razmišlja o dihu in duhu.

»Kot je bilo že rečeno, je duhovnost tesno povezana z dihanjem in iz njega tudi izvira. V Pripovedi ruskega romarja se molitev zlije z dihanjem in bitjem srca. Na ta način je mogoče odgovoriti na vprašanje, ali je moč govoriti o eni sami duhovnosti. Dihanje je eden najbolj subtilnih načinov izražanja avtonomije in zavestne pozornosti, povsem nanašajoče se nase, zaradi katere se življenje posameznega živega bitja ne presoja več po vhodno-izhodni dinamiki, pač pa po njegovi avtonomnosti (operational closure) (Varela, 1991: 139; Gibson, 1986). Ker je dihanje tudi nekaj najbolj mojega, najbolj tvojega, je na ta način moč odgovoriti na vprašanje o največji različnosti tipov duhovnosti. Žal je v zahodni kulturi dihanje, ki je večinoma avtomatski mehanizem, redko predmet zavestne pozornosti ali sestavina šole življenja. Z dihanjem – in drugimi čuti – so povezane vse razsežnosti duhovnosti in t. i. duhovni talenti, kot so svoboda, inteligentnost (intuicija), navzočnost, odgovornost, pogum. Že samo naštevanje kaže, da gre za hierarhijo čutov, ki s specifičnim odzivanjem na spremembe v okolju prevzamejo pobudo pri ustvarjalni spremembi. Čeprav so vsi čuti razporejeni na zunanji meji telesa, ima dihanje v tem kontekstu poseben položaj zaradi nenehnega aktivnega odnosa na meji med telesom in okoljem. /…/

Če se ljudje ne zavedamo pomena dihanja, se naše živ­ljenje vedno znova vrača v območje odvisnosti, kot da bi hoteli živeli v placenti pred rojstvom. Kultura, v kateri živimo danes na Zahodu in v kateri se tudi duhovna oskrba poraja kot ena od družbenih storitev, včasih deluje kot placenta, v katero bi se radi zatekli kot v varno zavetje ali od nje prejeli energijo za življenje. Toda ta 'placenta' ni napolnjena z zrakom za dihanje, pač pa z umetnimi izdelki. Od tega ni moč živeti niti se razvijati niti pomagati drugim. V kulturi umetnih potreb in izdelkov se tudi verstva obnašajo paradoksalno. Niklas Luhmann je menil, da se to zgodi vsakokrat, ko se Bog (božanstvo) nadomesti z močjo (denarjem). Duhovnost verstev in duhovna podpora postaneta produkt (Luhmann, 2000). Ker ni več pripovedovanja zgodb, se zdi, kakor da je tudi duhovna podpora nekaj, kar je postalo udobno ali vsaj nekaj, kar pomeni udobje. Nekaj, kar ljudje delajo kot običajni ljudje v skupnosti, se je spremenilo v potrošniški produkt. Danes ljudje tako razumejo tudi drugo kulturno ponudbo: gledališče, ples, umetnost, knjige, filme itn. Tujci pripovedujejo tuje zgodbe. Rezultat nesposobnosti živih skupnosti (ali posameznikov), da bi povedale svojo zgodbo, so odtujenost, nasilje, samouničevalno obnašanje. Postanejo žrtev omame in diet.

Ne glede na moč in globalnost potrošniške kulture se ohranja in znova poraja zavedanje o pomenu pripovedovanja in poslušanja – in dihanja, ki povezuje, kar je ločenega, in naprav­lja povezave očitne. Pripovedovanje in poslušanje potem vključi tudi simbolne geste: petje, ples, umetniško izražanje itn. Žive skupnosti imajo skupni življenjski vzorec organiziranosti: fizično (neposredno) povezanost in notranji energijski tok. Fizična povezanost se začenja z dihanjem. Čeprav se tega niti ne zavedamo, je prehranjevanje – ki je prav tako stvar fizične povezanosti – dejavnost, ki večinoma poteka prek vzorca dihanja. Morda najbolj presenetljivo in na Zahodu pozabljeno je, da človekovo telo velik del hrane zaužije neposredno z dihanjem. Tudi drevesa – to kar vidimo kot drevo – rastejo iz zraka s svojim dihanjem. To sicer ni znanstveno povsem ustrezen izraz za revolucijo življenja pred več kot dvema milijardama let, ko je začelo dihati na današnji način, toda govori o nečem, kar sta Humberto Maturana in Francosco Varela poimenovala z autopoiesis. Na ta način sta ta dva avtorja življenje istovetila s spoznanjem (Maturana in Varela, 1980). Fritjof Capra govori o mreži komunikacijskih povezav, ki se same obnavljajo in na ta način odgovarjajo na vprašanje, kaj je pravzaprav življenje, zakaj hočemo živeti in zakaj je spričo vprašanj, povezanih z duhovno podporo, potrebno izstopiti iz mehaničnega (kartezijanskega) modela in sprejeti, da smo z vsem, kar nas obdaja, povezani na nelinearen način.«

Aforizmi

Če daš Bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega, ti ostane samo še čista vest.

Iz majhne prešernosti se je rodil velik Prešeren.

Če bi imel srečo, mi ne bi bilo treba kupovati srečk. Ker je nimam, nima smisla, da jih kupujem.

Od lenobe se ne da živeti, zaradi nje jih pa veliko.

Ker je veliko prestal, so mu na Dachauskem procesu dovolili nekaj let presedeti.

Vrana vrani res ne izkljuje oči, toda grobar grobarju izkoplje jamo.

Kdor ne dela, še ni rečeno, da nič ne naredi.

Franc Temelj