Za smukača je treba dozoreti

Tako pravi Tržičan Rok Perko, nekdanji mladinski svetovni prvak, ki je prejšnji konec tedna na smuku v Val Gardeni z drugim mestom poskrbel za svoj najboljši rezultat v svetovnem pokalu doslej pa tudi za najboljši rezultat naše moške ekipe alpskih smučarjev v tej sezoni.

Za pravo atrakcijo je na zadnjem smuku v Val Gardeni v Italiji prejšnji konec tedna poskrbel Tržičan Rok Perko, ki je s startno številko 35 prevzel vodstvo. Presenečenje je bilo toliko večje, ker je v cilju že slavil Kanadčan Erik Guay. Perko sicer na koncu ni bil zmagovalec, saj je bil od njega nato hitrejši še Američan Steven Nyman, a je dokazal, da je izvrstno pripravljen in da bodo tekmeci poslej s slavjem morali počakati, dokler ne bo zapeljal skozi cilj.

Rok Perko je bil že v najstniških letih izreden smukač in mnogi so stavili, da bo kmalu zablestel v najhujši mednarodni konkurenci. Ko je leta 2005 postal še svetovni prvak med mladinci, so bila pričakovanja še večja. Vendar pa danes 27-letni Rok na najstniška leta gleda precej bolj zrelo, predvsem bolj izkušeno. »Če je nekdo pri devetnajstih letih mladinski svetovni prvak, to še ne pomeni, da bo v prihodnji sezoni, ali pa tudi v prihodnjih dveh, treh, pri vrhu tudi v svetovnem pokalu. Priti v smukaško elito je navadno kar dolga pot in tudi ko govorim o sebi, se mi zdi, da ni nič posebnega, da mi je nov vzpon uspel pri sedemindvajsetih letih. To so za smukača še vedno mlada leta, tudi Andrej Jerman in Andrej Šporn sta najboljše rezultate začela dosegati po sedemindvajsetem letu,« pravi Rok Perko, ki je za ponoven vzpon potreboval kar nekaj let trdega treninga in dokazovanja.

»Pot je bila kar težka, še posebej zame, ki sem po naravi precej nestrpen. V najstniških letih je šlo po načrtih, bil sem najboljši med mladinci, pričakovanja so bila velika tako zame kot za tiste, ki so stavili name. Nekateri so pričakovali, da bom takoj konkuriral Hermanu Mayerju. Toda to seveda ni bilo mogoče. Treba je bilo trdo delati in kar sedem let je trajalo, da sem lahko uresničil tisto, česar sem si želel. Končno sem stopil na zmagovalni oder tekem svetovnega pokala in sedaj sem srečen, da mi je uspelo,« pravi Rok Perko, ki je imel v tem času tudi krize, čeprav obupal ni nikoli.

»Zavedal sem se, da treniram zase, da se trudim zase in za tiste, ki mi stojijo ob strani in me spodbujajo. To je zlasti moja punca Tjaša, najin enoletni sin, pa tudi drugi najini najbližji. Seveda je bilo kdaj tudi težko, zlasti po zadnji olimpijski sezoni v Vancouvru, ko enostavno ni šlo, kot sem si želel. Premišljeval sem, kaj še lahko storim, kako naj nadaljujem. Vendar pa nisem nikoli dvomil o sebi in vedel sem zakaj. Zaradi takšni trenutkov, kot je bil prejšnji vikend …,« pravi Rok Perko, ki ga skupaj z našo ekipo danes čaka nova tekma v Bormiu.

»Tudi ko mi ni šlo, sem vedno imel velike apetite po dobrih rezultatih. Sedaj so seveda toliko večji, čeprav moram ostati realen. Vsi tereni mi pač ne ležijo enako, skušal pa se bom izkazati tam, kjer mi bolj ustreza. Tako je treba biti za Bormio in Wengen najbolje fizično pripravljen, največ pa je treba tvegati v Beaver Creeku in Kitzbühlu,« pravi Rok, na katerega bodo tekmeci po Val Gardeni gotovo čakali, da pride skozi cilj.

»Ekipa, kakršna smo trenutno smukači pa tudi trenerji, je res prava ekipa in užitek je delati in tekmovati. Imam pa še vedno status B in sem na seznamu samoplačnikov. Kako bo vnaprej, še ne vem, moram pa reči, da me šok, da bom moral sofinancirati svoj program, ni toliko prizadel, kot me je bolelo to, da so ljudje na Smučarski zvezi Slovenije prenehali računati name. K sreči sem zaposlen pri Slovenski vojski, tako da gre z meseca v mesec. Imam tudi sponzorje in opremljevalce,« še pravi Rok, ki je s svojim zadnjim uspehom razveselil številne navijače.