Decembrska zgodba

Besedilo: Stane Boštjančič, SD
Kategorija: Splošno / sobota, 29. december 2012 / 06:00

December je mesec, ki ni enak drugemu. Je poseben. Do koder mi seže spomin, je bil poseben. Zdel se mi je najprijaznejši mesec v letu. Ljudje smo bili prijaznejši kot običajno, v resnici smo želeli, da bi bilo prihodnje leto boljše, delali smo osebnostne letne obračune in kovali obljube, kaj vse bo drugače. Verni in neverni so miklavževali in božičkovali, neverni bolj zaradi tradicije kot pa iz notranjega prepričanja. Vrh je prišel skupaj z dedkom Mrazom in silvestrovim. Takrat je bila plima ljudskega razpoloženja, ki se je hitro spremenila v oseko, če ne prej, pa ob pogledu v družinske finance.

Letošnji december je tudi poseben, vendar ne na tak način, kot so bili decembri, ki se jih jaz spominjam. Oseka je nastopila že mnogo prej. Na suhem je ostala skoraj četrtina prebivalstva, ki mu tudi najboljše želje ne morejo pomagati. Ne njim ne njihovim otrokom. Razočaranje nad politično elito, nad njeno vzvišenostjo, oddaljeno od ljudi, ki so jim zaupali in zato tudi izvolili, se je spremenilo v ljudski revolt. In to zaznamuje nekoč najprijaznejši mesec v letu. Temu mesecu bi lahko letos rekli »gotofsi« ali »fertigsi«, pri čemer ljudje ne mislijo na december, imata pa ta dva izraza veliko obrazov in priimkov.

V takem vzdušju sva se v gostilni, torej na nevtralnem terenu, v čast odhajajočega leta usedla poslanec in rodoljub Miran Majer in jaz. Takoj ob prvem litru mi je razložil, da je povabljen na koncert rodoljubne pesmi v Kočevju pod vodstvom nekega Krkovića. Za to priložnost je zložil in uglasbil pesem nadvse rodoljubno z naslovom Naš junak, heroj in trgovec Janez. Ko sem ga vprašal, zakaj trgovec, je odvrnil, da se bo posnetek vsaj tako dobro prodajal kot orožje. In orožje bodo kočevske rodoljubne pesmi. Narod, ki gladuje, potrebuje domoljubne pesmi za to, da pozabi na lakoto in socialno državo. Tako bo ta festival neposredni prispevek k preganjanju lakote na Slovenskem. Ko sem ga vprašal, kdo bo pa vse to plačal, je rekel, da denar ni problem. Vlada ima poseben program vzbujanja rodoljubja, seveda na katoliški osnovi, ki je tudi finančno ovrednoten. Torej problema denarja ni. Sploh pa rodoljubje nima cene, več kot ga je, lažje ljudje prenašajo nezaposlenost, lakoto, samopašnost političnih elit, kadrovske čistke, krajo bivšega družbenega premoženja itd.

Ko sem mu odgovarjal, da je to skrajno nepošteno, mi je odvrnil, naj bom kar tiho. Da nisem nič boljši. Da bere v znanem slovenskem časopisu, kakšen da sem. Pa ne samo to. Zadnjič je bil pri njem novinar časopisa, ime le-tega je pozabil, ki ga je spraševal nekaj o meni. Imena in priimka novinarja se ni zapomnil, saj ima pomembnejše skrbi. Glede na njegovo obnašanje pa ga je najprej ocenil kot mesarja, saj se je odlično spoznal na suhomesnate in tudi druge mesne izdelke. Ko pa je začel govoriti o raznih pravilnikih, ki da se v Kranju nočejo spremeniti v skladu z njegovo predstavo, pa ni več vedel, kaj naj si misli. Ocenil ga je, da sta njegov duh in razum očitno premo sorazmerna z njegovim videzom in nastopom, kar pa ga ni presenetilo, saj se strup vedno nahaja v »majhnih flaškah«. Ko sem mu razložil, da stvari niso take, je dejal, da se lepa pesem enkrat izpoje, tudi če jo prepeva novinar, in naj se zaradi tega nikar ne sekiram. Želel mi je dobre dni v novem letu in mi obljubil za darilo ploščo rodoljubnih pesmi s kočevskega festivala v izvedbi grosupeljskih Janezov.

Ker sva vedela, da bo 21. 12. 2012 konec sveta, čeprav vlada tega ni potrdila, demantirala pa tudi ne, sva ročno naročila še en liter, s katerim sva se poslovila tako od tega leta kot od takšnega sveta nasploh.

Naslednji dan mi je Miran Majer telefoniral, da 21. 12. ne bo konec sveta, saj se je ljudstvo odločilo, da bo poskušalo narediti konec sveta, v katerem živijo sedaj. Miran je rekel tudi, da se ljudstvo mora prilagoditi njemu in njegovi stranki, ne pa obratno.