Kaj bi norce zdravil

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 28. december 2012 / 06:00

To pot sem se podpisani znašel v posebnem položaju. Sem član Foruma 52 in hkrati urednik Snovanj, soočen z izzivom, da jih v celoti naredim sam. Pa sem hotel biti dosleden in poskusil sam narediti še pogovor s seboj, nekakšen samointervju ...

Kateri da je moj najlepši ali najbolj živi spomin iz žirov­skega otroštva?
»Lepo je bilo, ko sem služil pri stari mami na čisto majhni kmetiji, bolj bajtariji kot kmetiji. V hlevu so bili krava in njen vsakoletni prirastek, prašič in veliko kokoši, ki so glasno oznanjale, kadar so kaj znesle. Moje glavne postojanke so bile na kozolcu, na skednju in ob potoku Jezernica, ki je tekel tik za hišo. Ata me je 'v službo' vsako jutro pripeljal s kolesom in me prišel po šihtu iskat. Pozneje sem prihajal in odhajal sam. Nekega dne mi ja stara mama dala v papirnat škrnicelj nekaj jajčkov. A je deževalo, papir se je namočil in vsebine ni zdržal, na svoj takratni dom sem prinesel le prazen škrnicelj. Pa sva šla z atom po poti nazaj in našla vsa jajčka še cela na sredi poti … Tako je bilo tudi pozneje v življenju, le malokrat je vse dokončno izgubljeno.«

Skupaj smo hodili v žirovsko osnovno šolo in ob tej priložnosti se sprašujem, ali se katerega od sošolcev in dogodkov še posebej spominjam?
»V tistih letih sta bila moja najbolj pogosta sošolska družabnika sestrična Helena in bratranec Tone, večino izvenšolskega časa pa smo preživljali v naravi in ne pred takimi ali drugačnimi ekrani. Zato smo še zdaj bolj analogni kot digitalni. Vzdušje v šoli, v katero smo skupaj hodili, pa je bilo spodbudno, naši učitelji so nas kar dobro pripravili na soočenje z izzivi življenja, ki so sledili.«

Po žirovski osnovni šoli so se naše poti ločile, moja me je vodila na gimnazijo in skozi študij filozofije v negotovo prihodnost. Sem to odločitev kdaj obžaloval?
»Spominjam se nekega dne, bilo je malo pred maturo, ko sem jo po vožnji iz Ljubljane mahal z avtobusne postaje proti domu. Soseda, ki je klekljala na klopci pred hiši (od tod je imela popoln nadzor nad prometom po poti mimo hiše, ki se je večinoma odvijal peš), me je poklicala na zaslišanje. Kaj bom šel študirat, je bilo eno od vprašanj. Filozofijo sem ji zatajil, bilo bi nespodobno sploh omenjati tako neproduktivno početje, na glas sem ji omenil medicino, ki sem jo imel tudi nekoliko v mislih. In to ne splošno medicino, ampak psihiatrijo. Daj, no, daj, je odvrnila soseda, kaj bi norce zdravil, ko pa nas je že normalnih dosti bolnih … No, potem sem se kljub temu znašel v vrstah tistih, ki niso povsem pri zdravi in med njimi se še kar dobro počutim.«

Mnogi se/me sprašujejo, kako to, da sem se po dolgih letih študija vrnil na Žirovsko? Več kot dve leti si bil v Parizu, od tam pa se vrnil v Rovtarijo. Vsaj v Ljubljani bi bil ostal!?
»Na ta vprašanja bom v tem življenju težko odgovoril, odgovorov tudi ne iščem. Najbrž mi je bilo tako usojeno. Preden sem odšel iz Pariza, sem dejansko iskal možnost, da bi tam še ostal. Obiskal sem rojaka, ki je bil v visoki službi v eni od tistih visokih stolpnic v pariški poslovni četrti La Defense. Pa sem ga vprašal, če bi imel(i) kakšno delo zame? Obvladaš računalništvo, je bilo prvo vprašanje (leta 1985). Ne. Kaj pa takole delo, je odvrnil in pokazal na delavca, ki se je prav takrat pojavil na zunanji strani steklene fasade in jo čistil, visoko nad tlemi – akrobat, alpinist in čistilec v eni osebi. Ne, tega si pa ne upam, je bil moj odgovor. Njegov pa, da filozofov ne rabijo. In sva bila zmenjena.«

Kaj bi odgovoril, če bi te vprašali, kateri je tvoj največji dosežek v življenju?
»Največ ljudi me pozna po mojem pisanju za Gorenjski glas in Delo. Za prvega pišem že četrt stoletja, redno in neprekinjeno od februarja 1988, ko me je tedanja odgovorna urednica Leopoldina Bogataj povabila, da napišem uvodnik ob Prešernovem dnevu. Za Sobotno prilogo Dela sem pisal deset let (1994-2004), pod zahtevnim uredništvom Janka Lorencija. Izbor člankov iz tistih let sem izdal v knjigi Kultivirati svoj rovt (2002). Sicer pa imam za svoj 'največji dosežek' ustanovitev in urejanje revije in domoznanskega zbornika Žirovski občasnik. Izhaja od 1980, okrog njega se je zbrala močna avtorska ekipa, ki bi lahko postala jedro žirovskega domoznanskega inštituta. Del sodelavcev Žirovskega občasnika tvori tudi novo jedro Muzejskega društ­va Žiri, ki v najbolj kvalitetni žirovski posvetni stavbi, imenovani Stara šola, od leta 2007 na novo postavlja stalne muzejske razstave. Zadnji dosežek te skupine je razstava z naslovom Žiri in Žirovci skozi čas, prikazuje glavne posebnosti tega kraja in njegovih ljudi, zaustavlja se na šestnajstih postajah ob njihovi poti skozi zgodovino. Začenja se v Matjaževih kamrah, najstarejši žirovski hiši, arheološko dokazano naseljeni že okrog 50.000 pr. n. š., in pripelje do množice hiš, ki so jih Žirovci zgradili v drugi polovici 20. stoletja …«

Mogoče kdo poreče: to, kar navajaš, je bolj delo za druge. Kaj pa si naredil zase?
»Stari Kitajci bi rekli, da sem napisal knjigo, posadil drevo (beri: si postavil svojo hišo) in naposled spočel še sina, dobesedno. Na sled­njega, ki se mi je zgodil razmeroma pozno, sem še posebej ponosen.«

Kako bi razložil to »krizo«, ki je zajela tudi slovensko družbo in kot kaže ravno zdaj dosega enega od vrhuncev? Kriza najbrž ni le gospodarska in politična?
»Ne, ta kriza je zajela to družbo v celoti. Zato je tudi priložnost za njeno očiščenje. Predvsem bi morala prinesti obračun s paradigmo neoliberalnega kapitalizma, ki jo skuša do kraja uveljaviti sedanja vlada. Pod firmo varčevanja, ki je res nujno, skuša demontirati tudi socialno državo. Ljudstvo, ki naj bi bilo po ustavi te države njen suveren, je to 'finto' spregledalo in zahteva tudi odstop vseh kompromitiranih politikov in bančnikov. Problem namreč niso le tajkuni, ki so pokradli nekdanje družbeno premoženje, problem so tudi tisti politiki obeh polov, ki so to 'prihvatizacijo' spodbujali in bančniška kasta, ki jo je finančno servisirala. Ti ljudje niso več kredibilni in bi morali oditi, zlepa ali zgrda. Upam, da bo ljudstvo po Kanglerju k odstopu prisililo še koga nad njim.«

Sošolci iz žirovske osnovne šole smo v letu 2012 dopolnili vsak svojih 60 let. Bliža se nam tisto obdobje v vsakem življenju, ki se mu reče starost? Naj kaj bi morali biti ob soočenju z njo posebej paziti? Kako si zagotoviti »kakovostno starost«?
»Že zdaj vem, da bo moja starost finančno zelo skromna, v 'svobodnem' poklicu (samozaposlen v kulturi) sem že od 1990 in moja vplačila v pokojninsko blagajno so bila temu primerna. Tako je moje upanje po kakovostni starosti bolj v tem, da mi bo služilo zdravje in da skupaj ohranimo prijazno zavetje v naši troedini družini.«

Imam v načrtu še kak večji projekt, knjigo?
»Imam, a o tem raje takrat, ko se zgodi.«