Polifon slovenske moderne

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / / 06:00

Nekdanjo originalno postavo akustične skupine Tantadruj je po mnogih letih povezala nova plošča uglasbljenih pesmi Ketteja, Murna, Vodnika, Roša ... O Pesmih iz polifona sva se pogovarjala z agensom skupine Boštjanom Sokličem.

Še preden zgoščenko v želji po poslušanju vtaknem v ustrezen predvajalnik (oh kako moderno), se misli ustavijo pri opici in polifonu na ovitku. Kaj za vra(n)a imajo Pesmi iz polifona skupnega s poezijo Ketteja, Murna in ostalih tokrat uglasbljenih pesnikov?

»Na ovitku je opica, ki je bila priljubljen lik v satiričnih časopisih v stilu našega Pavliha v obdobju na prehodu med 19. in 20. stoletjem, seveda s tem mislim na naš avstro-ogrski prostor. Tudi polifon-glasbena skrinja (predhodnik gramofona), primitivni juke-box v slovenskih, avstrijskih in nemških gostilnah iz te dobe, ni neznanka v naših krajih. Ne nazadnje ga omenja Kette v pesmi V gostilni, ki označuje njegovo novomeško obdobje. Čeprav povezujemo figuro opice, ki se bolj neposredno pojavlja v pesmi Frana Roša Cigan z opico s Kettejevim polifonom, ki je zgodovinsko starejši, se mi zdi zveza naravna in logična, vsaj v vzajemnem kontekstu muzike in poezije. Če pogledate ovitek malo bolj od blizu, na glasbeni skrinji prepoznate zlahka tudi Franca Jožefa in vrana, ki označuje poezijo Josipa Murna. Pa je časovni krog sklenjen, se mi zdi.«

Nas torej Cigan z opico Frana Roša tokrat vodi skozi pesmi in muziko?

»Omenjena pesem je pridana celoti, ki temelji na poeziji dveh predstavnikov slovenske Moderne; po feelingu se Cigan z opico lepo veže z ostalimi uglasbitvami slovenske klasične poezije, to pa je tudi najpomembnejše. Je pa zanimiv podatek, da je Roš po rodu iz Kranja, čeprav ga poznajo predvsem kot literata, publicista in esejista iz Štajerske.«

Poglejmo, kaj nam bo vrtel naš polifon. Skupina Tantadruj že več kot petindvajset let preigrava poezijo velikih svetovnih in domačih pesnikov. Dve leti nazaj ste med drugim izdali album Prešernovih pesmi, tokrat prevladujeta že omenjena pesnika moderne. Kaj je tisto v pesmih, kar vas vzpodbudi k njihovi uglasbitvi: tematika, čutnost besedila, njegova glasbena primernost …, kako izbirate?

»Vse to, kar ste navedli, predvsem pa izrazna neposrednost, preprostost in tisto posebno občutje, ki se ga ne da opisati z besedami. Bi bilo preveč banalno. Ne vem zakaj, vse to in še mnogo tega zaznamo v tej poeziji, ki sploh ni preživeta ali staromodna. Meni se zdi aktualna še dandanašnji, pravzaprav je univerzalna in večna.«

Pa ga navijva, polifon. Kljub temu da vztrajate pri prepoznavnem akustičnem zvoku skupine, kot bršljan prepletenih melodijah dveh kitar, ste ob kontrabasu tokrat v zgodbo zapisali tudi različna tolkala, boben, cajon, flavto, saksofon, harmoniko in z njimi nekaj odličnih glasbenikov …

»Spet je poleg jedra skupine Tantadruj nekaj zanimivih gostov, od tolkalca Jake Strajnarja iz Škofje Loke, flavtista Boštjana Gombača prek saksofonista Blaža Trčka do Bojana Jurjevčiča, ki je skrbel za zvok v celoti ter za produkcijo. Hkrati pa me veseli, da je projekt Pesmi iz polifona spet povezal člane originalne zasedbe izpred let, ob tem pa se nam je z vso svojo neizmerno energijo pridružila tudi Petra Trobec, pevka, harmonikarka in kontrabasistka, tudi članica skupin Jararaja in Manouche.«

Le kako se dogovorite trije vrstni in med seboj tako različni vokalisti, kaj bo kdo pel?

»Se ne menimo kaj dosti, ker vsak ve, katera pesem mu najbolj odgovarja. So pa stvari dogovorjene. Včasih je resda moški vokal primeren tudi za ženski tekst in obratno, permutacije so možne. Vse je odvisno od izraznosti, od vtisa.«

Koliko besede, ki so združene v jate verzov, sicer same po sebi pesniške mojstrovine, prepesnite zaradi lažje pevske oblike?

»Skupina Tantadruj se že od samih začetkov dosledno drži originalnih tekstov in ne posega v prvotna besedila. Se pa določene kitice podvajajo (bolj v smislu refrenov, ker gre za uglasbitve), kar ni popolnoma nič narobe. Je naravno.«

… poslušajmo poezijo in berimo glasbo? Ste kdaj pomislili, kaj bi o vaših uglasbitvah dejali pesniki?

»O tem večkrat razmišljam. Če bi bilo z našim početjem kaj narobe, bi nam »velike slovenske pesniške duše« s svojimi nadzemskimi karizmami najbrž že prek »medijev« v desetletja dolgem procesu našega ukvarjanja s poezijo dale vedeti, da delamo kaj narobe, pa se to ni zgodilo. Glede na kozmične in tuzemske izkušnje, pa tudi na sam odziv, sem prepričan, da smo na pravi poti. Da na bolj poljuden način predstavljamo bogato tradicijo slovenske klasične poezije, kar pa ima tudi didaktičen efekt.«

Polifon je res ena … ena čarobna škatla. Kam vas pelje ta čarobnost poezije in glasbe?

»Upam, da na področja zvočnega, besednega in sploh ambientalnega ugodja, ki je sinteza vsega naštetega. Če vas pomiri ali vsaj napelje na lepe misli, na hrepenenje po lepoti, na vse tisto, kar potrebujemo v teh težkih časih in kar je sploh simptomatično za mesec december, potem je v redu. Kdo ve, kaj nas čaka v naslednjem letu …?«