"Ne bi zamenjal, lepo je tukaj"

Na kranjskem gozdno gospodarskem območju so letos za najbolj skrbnega lastnika gozda izbrali Janeza Likarja, ki skupaj z ženo Danico gospodari na samotni visokogorski kmetiji Pr´ Izgorc v Čabračah na pobočju Blegoša. "Lepo je tukaj, ne bi zamenjal," pravi.

Kmetija je na imenitni legi - na samem, dva kilometra proč od vasi, na osemsto metrih nadmorske višine, ob poti, ki vodi na Blegoš ... Nič čudnega, da je nekdanji gozdni posestnik Hainrihar predlagal Janezovemu staremu očetu, tedanjemu gospodarju kmetije, če bi jo zamenjal za kmetijo v bližini Ljubljane. Starega očeta ponudba ni premamila. »Tudi jaz danes ne bi tega naredil,« pravi Janez, zadovoljen, da je kmetija, ki obstaja že približno od leta 1.400, ostala v Izgorčevi lasti.

Živeti in kmetovati na samem, visoko v hribih, je lahko prednost in tudi slabost. Prednost je v tem, da imajo tu spokojni mir in ob lepem vremenu čudovit razgled v dolino in na okoliške hribe in da tudi takrat, ko je v dolini megla, uživajo v soncu ... In slabosti? Za marsikaj, kar je bilo drugim dano ali samoumevno, so se morali sami potruditi. Tudi za cesto! »V začetku sedemdesetih let smo po načrtih, ki jih je izdelalo tedanje gozdno gospodarstvo, sami zgradili dva kilometra ceste od vasi do kmetije, leta 1993 smo za asfaltiranje 1.100 metrov dolgega odseka (podlago za asfalt je utrdila krajevna skupnost) namenili tedanjih štirideset tisoč nemških mark,« pravi Janez in dodaja: »To je bilo takrat težko finančno breme, postrgali smo ves dohodek iz hleva in iz gozda, a ni nam žal. Danes bi to zmogli veliko težje.«

Zgodba o cesti je tudi sicer zanimiva. Janezov oče je leta 1969 štiriinpetdeset hektarjev kmetijskih zemljišč in gozda dal v last in posest tedanjemu gozdnemu gospodarstvu. Za to se je odločil zaradi skromnega dohodka in visokih davkov, predvsem pa za to, da bi mu »gozdna« v zameno naredila cesto do domačije. Ko jo je Janez potlej prosil, da bi jim plačala asfalt, je leta 1996 raje vrnila gozdove.

Izgorčeva kmetija obsega 107 hektarjev zemljišč, od tega je 78 hektarjev gozda, drugo so travniki in pašniki. Vsa zemljišča so v enem kosu, v celku, in se razprostirajo okrog domačije, vse do 1.100 metrov nadmorske višine. Približno trideset hektarjev gozda je nedostopnega, na vodovarstvenem območju in v takšni strmini, da tudi vlake ne bi mogli zgraditi. »Spravilo bi bilo možno le z žičnico, a ker je tam les slabše kakovosti, se ne bi splačalo,« pove Janez in doda, da so v zadnjih desetih letih zgradili osem kilometrov gozdnih vlak in jih nekaj še posodobili.

»Pokalo je kot na fronti«

Njihove gozdove sta prizadeli dve veliki naravni ujmi. Pod težo žledu je leta 1985 »padlo« več kot tisoč kubikov drevja, kar je predstavljalo več kot desetletni etat. »V gozdu je takrat pokalo kot na fronti,« se spominja Janez. Podrtijo so pospravljali dve leti, do težko dostopnih območij so morali najprej zgraditi vlake, takrat jim je pri tem pomagala tudi država. Drugič je žled »udaril« leta 1996, tudi takrat je padlo okoli tisoč »kubikov« drevja oz. spet toliko, kot bi ga lahko posekali v enem desetletju. »Po dveh takšnih ujmah so prizadeti gozdovi precej obubožani, veliko je mladega drevja, tako da v njih še dvajset let ne bo nič za sekati,« pravi Janez, ki se ob vsem tem upravičeno boji novega žledoloma, ki bi v mladem gozdu verjetno povzročil še večjo škodo, kot sta jo žledoloma v osemdesetih in devetdesetih letih. V zavodu za gozdove so pohvalili Izgorčeve, da so škodo po ujmi vzorno sanirali in da dobro negujejo tudi novo osnovani gozd. »Vsako leto opravimo nego vsaj na dveh hektarjih površine,« pravi Janez in doda, da hlodovino sekajo za prodajo bolj malo, več pa pripravijo drv, ki jih prodajajo stalnim strankam. »Cena bukovih drv je deset let že skoraj enaka, od 45 do 55 evrov za kubični meter, kurilno olje pa se je v tem času občutno podražilo.«

Gozdovi vse bolj obljudeni

Medtem ko imajo pred lubadarjem mir, le občasno napade kakšno smreko, opažajo, da »umira« hrast. Gamsi, jeleni, srnjad in divji prašiči jim vsako leto povzročijo nekaj škode, a ne toliko, da bi zagnali vik in krik. Z lovci sicer dobro sodelujejo, pogosto jih videvajo na preži, pomagajo jim tudi pri košnji tri hektarje velike planine, na kateri se veliko pase tudi divjad. Opažajo, da so gozdovi in pašniki vse bolj obljudeni. Prijaznih ljudi se razveselijo, jezijo se nad brezobzirnimi - nad kolesarji, ki se vozijo »cik cak« po planini, nad obiskovalci gora, ki parkirajo vsepovsod ...

Dobro sodelujejo tudi z zavodom za gozdove, njihov revirni gozdar je že sedemintrideset let Štefan Benkovič. »Včasih je bilo bolj strogo. Tisto, kar je gozdar odkazal, si moral posekati in tudi les prodati gozdnemu gospodarstvu. Zdaj lastnik odloča o poseku in tudi o tem, komu bo prodal les,« pove Janez in doda, da les odkupujejo zadruga in zasebniki.

Na kmetiji sta glavna vira dohodka govedoreja in gozdarstvo, letos ga bo več iz gozda kot iz hleva. Običajno redijo od 25 do 30 govedi, od tega večinoma krave dojilje, a letos so čredo zaradi suše in pomanjkanja krme zmanjšali pod dvajset. »Takšne suše, kot je bila letos, ne pomnim, površine, ki so izpostavljene soncu in vetru, je močno prizadela, vendar pa gorenjski kmetje državne pomoči ne bomo deležni, saj je bila škoda v primerjavi z drugimi pokrajinami prenizka,« pove Janez in doda, da so v zadnjih dvajsetih letih z manjšimi agromelioracijami izboljšali okrog osem hektarjev travnikov, skrčili dva do tri hektarje gozda in dopustili zaraščanje le na površini, za katero so ocenili, da je ni smiselno ohranjati za kmetijske potrebe. Večino zemljišč lahko obdelajo strojno, a še vedno si kmetovanja ne morejo zamisliti brez kose in brez grabelj, prav tako tudi ne dela v gozdu brez sekire in cepina.

Primejo za kuhalnico in za cepin

In koliko jih je za delo na kmetiji? Janez in Danica imata šest hčera, starih od deset do osemindvajset let, pet jih je še doma. Najstarejša Jerneja je kuharica v Žireh, Tatjana je končala študij na pedagoški fakulteti in išče službo, Helena in Mojca sta študentki višješolskega programa v Biotehniškem centru Naklo, Lidija je na tej šoli dijakinja, najmlajša Klavdija obiskuje peti razred osnovne šole v Poljanah. Janez in Danica bosta gospodarske vajeti na kmetiji verjetno prepustila Heleni, a tudi vse njene sestre so vajene kmetijskih in gozdarskih opravil. »Dobro se znajdejo tako v kuhinji kot v gozdu,« pravi Danica. V gozdu delajo vse, le z motorno žago in s traktorjem ne, tudi za sekiro in cepin znajo prijeti.

»Subvencije, ki jih kmetje dobimo od države in Evropske unije, so dobrodošle, a je glede njihove višine premajhna razlika med visokogorskimi in nižinskimi kmetijami. Pri nas za razliko od nižinskih kmetij lahko kosimo le dvakrat na leto, koruze za siliranje nimamo, pridelovalni stroški so višji, namesto navadnega potrebujemo traktor s pogonom na vsa štiri kolesa ...,« pravi Janez in poudari, da so tudi na razpisih za pridobitev nepovratnih sredstev zahteve preostre.

In kaj meni o vladnem predlogu, da bi lastniki gozdov označevanje drevja za posek plačevali? »Takšni časi prihajajo, da bo vse treba plačevati. To ni prav, a če bo treba, bomo tudi to plačali. Na kmetiji ni velikega dohodka ne redne mesečne plače. Shajamo, ker smo navajeni skromno živeti. Ves ostanek dohodka vlagamo nazaj v kmetijo - v objekte, zemljišča, stroje ...« V zadnjih 28 letih, kolikor časa že na kmetiji gospodarita Janez in Danica, so prenovili in povečali hlev, zgradili novo hišo in garaže, asfaltirali cesto, izboljšali kmetijska zemljišča in dostopnost gozdov ...