Živim praktično na Googlu

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 16. december 2012 / 06:00

Kranjčan David Gojo je zelo prijeten mladenič, v četrtek jih je dopolnil triindvajset, ki je od novembra naprej zaposlen na evropski centrali Googla v Dublinu. Kako je ekonomistu z mednarodnimi izkušnjami uspel veliki met postati sodelavec v enem najbolj znanih podjetij na svetu, sva se pogovarjala tik pred njegovim odhodom na Irsko.

Ni ravno običaj pri Slovencih dobiti službo pri Googlu. Kako ste vi prišli v stik s sedežem Googla za Evropo v Dublinu na Irskem? Najbrž niste le »poguglali«, če imajo slučajno kakšno prosto delovno mesto?

»Res ne. Pravzaprav je kontakt z menoj navezala znanka Živa Čizman, ena izmed šestih Slovencev, ki ta trenutek delamo na Googlu v Dublinu. Spoznala sva se na IMB (International Full Time Master Programme in Business administration) programu, ki poteka v okviru Ekonomske fakultete v Ljubljani. Poslala mi je elektronsko pošto, da potrebujejo Slovenca, ki poleg svojega jezika obvlada tudi srbohrvaščino, saj področje delovanja širijo na Balkan.«

Bil sem prepričan, da je delati na Googlu predvsem stvar »računalniških nebes«, vi pa ste po stroki ekonomist. In pri triindvajsetih ste si nabrali kar precej študijskih in delovnih izkušenj tako doma kot na tujem?

»Na Ekonomski fakulteti v Ljubljani sem študiral smer Poslovna informatika, svoje znanje pa sem potem preko programa študentskih izmenjav Erasmus želel oplemenititi v tujini. Odločil sem se za enoletni študij na Linköping Technical University v Linköpingu na Švedskem. Pol leta sem na gospodarskem oddelku študiral projektni menedžment in evalvacije, drugo polovico leta pa sem se na tehničnem oddelku izobraževal v programiranju in informacijski tehnologiji.«

Zakaj ravno Švedska?

»Univerza v Linköpingu je na vseh seznamih univerz rangirana višje od ljubljanske, želel pa sem pridobiti tudi znanja s tehnične stroke, kar je bil izziv zame. Zanimale so me osnove programiranja.«

Da bi v pol leta postali »softveraš«?

»To ravno ne, želel pa sem vedeti več o programiranju. Študij je bil zame zelo zahteven in če si ne bi študenti med seboj pomagali, meni je bil v veliko pomoč kolega iz Pakistana, bi težko uspešno opravili predmete iz programiranja.«

Preden ste letos poleti začeli iskati konkretnejšo zaposlitev, ste po vrnitvi s Švedskega v Ljubljani nadaljevali še študij na IMB in ga julija tudi uspešno zaključili.

»Na Švedskem sem opravil bolonjski študij, v preteklem šolskem letu pa sem v treh semestrih zaključil tudi tako imenovani IMB. V petek sem končal študij, v ponedeljek so me že čakali na Gorenjevem predstavništvu v Münchnu. Jeseni sem se vrnil v Slovenijo, saj smo v Portorožu v okviru IMB pripravili poslovno konferenco, na kateri smo analizirali sedemnajst držav, ki so šle skozi krizo, in pri tem dobili zelo zanimive rezultate …«

Pa vendar povezovali ste ekonomijo in računalniško programiranje, prepričan sem, da z namenom?

»Znotraj poslovne informatike me zanima povezava med menedžmentom in inženirsko sfero. Torej voditi projekte in znati komunicirati z obema stranema tako tehnično kot poslovno. V Sloveniji ni veliko podjetij, ki potrebujejo tak profil ekonomistov in ti lahko ponudijo delo. Nisem razmišljal o tem, da bi na vsak način moral iskati službo zunaj Slovenije, še mesec, dva nazaj sem mislil, da bom šel v Gorenje, kjer pa v kriznih časih ne zaposlujejo.«

Torej je sredi poletja poziv z Googla prišel še kako prav? Slišal sem, da manj kot pol odstotka vseh, ki se javijo na njihove razpise, uspe priti do osebnega razgovora, kar vsekakor ni kar tako …

»Najprej sem poslal krajši življenjepis, odgovoril pa sem še na nekaj vprašanj na temo povezovanja znanja in dela. To je bila tako imenovana »entry level position«, neke vrste vstopna točka. Sledil je prijazen telefonski klic iz kadrovske službe iz Dublina, da bi v telefonskem pogovoru želeli skupaj z menoj preleteti življenjepis. To je bil tri četrt ure dolg intervju, sedel sem na klopci enega ljubljanskih parkov, v katerem sem moral razložiti že kar precej podrobnosti, tako rekoč argumentirati vsak stavek v življenjepisu. Na koncu intervjuja mi je bilo rečeno, da sem prišel v drugi krog, v katerem se bom pogovoril s članico širše ekipe, kjer naj bi delal.

Tokrat so preverjali moj značaj, kako reagiram na določene situacije, kako bi reševal posamezne probleme, našteti sem moral recimo sektorje v internetnem oglaševanju, ki bodo v prihodnosti najbolj rasli, se širili. Ko sem prejel sporočilo, da sem sprejet v tretji krog, sem vedel, da sem že precej daleč.«

Pa vendar, mar ni običaj, da se za bodočo službo javiš na razgovor v živo v firmi sami? Ste tudi vi odšli v Dublin?

»Pravzaprav bi tudi glavni intervju lahko opravil na daljavo, a sem se raje odzval vabilu v Dublin. Osebni stik je bolj pristen. Namestili so me v hotelu blizu njihove poslovne stavbe, skoraj tri ure pa so z menoj govorili dva člana ožje ekipe, v kateri naj bi delal, prav tako pa glavna vodja oddelka. S Francozinjo in Hrvatico v angleščini, s Srbom po srbsko.«

Pogovori so bili tokrat najbrž že konkretnejši?

»Vsak se je skoncentriral na eno poglavje, zanimale pa so jih moje vodstvene sposobnosti, samoiniciativnost, inovativnost, moje sposobnosti za reševanje težav, kako si zastavljam cilje, kakšne so moje kompetence, karakteristike, kako motiviran sem za to službo, kako avtokratičen ali demokratičen vodja si …«

Pri tem ni mogoče nekoliko odigrati?

»Kje pa. Vzdušje je bilo sicer sproščeno, tako da nisem imel nobene treme in bremena, v primeru, če mi ne bi uspelo. Po zaključku intervjujev so me pospremili iz poslovne zgradbe, z razlago, da mi bodo v roku štirinajst dni povedali, ali sem sprejet ali ne. V bistvu odločata dva faktorja, ali bi oni delali s teboj, ali si pravi tip človeka za ekipo, in ali si dovolj dober za njih. Na koncu sem za njih moral pripraviti še nekoliko daljši življenjepis, nakar sem bil sprejet še s strani matičnega oddelka.«

Menda se je potem zgodilo nekakšno simbolično naključje …

»Študenti IMB smo bili na zaključni ekskurziji v New Yorku in Bostonu. Bil sem ravno v memorial centru ground zero (intervju v Dublinu sem imel na pomenljiv datum, 11. septembra) in nisem slišal njihovega klica. Ker sem jih zamudil v pisarni, sem potem moral čakati do ponedeljka. Ni bilo prijetno čakati, še posebej ker sem vedel, da nič več ni v mojih rokah. No, po mesecu in pol intervjujev, preizkusov in vprašanj jim je bilo zelo v interesu, da začnem delat čim prej. Najel sem si stanovanje v bližini Googla, sobo za 750 evrov na mesec s stroški.«

Kakšno delo vas torej čaka na Googlu?

»Gre za mešanico prodaje in analitike, podporo za iskanje rešitev za stranke. Kaj pričakujem? Od sebe predvsem to, da se bom čimbolj resno lotil dela. Na Googlu so odlični pogoji za to. Ko bom opravil delo, bom izkoristil tudi ugodnosti in se med vikendi lotil magistrske naloge. Dobil sem priložnost, kakršne v Sloveniji ne bi mogel dobiti. Vedeti je treba, da je Google blagovna znamka številka pet v svetu in najbolj zaželen delodajalec v ZDA. Kaj hočem še več? Vedno sem bil mnenja, da moraš najprej ti nekaj dati delodajalcu, potem lahko šele vprašaš, če ima on kaj zate.«

Kako bo odslej potekalo vaše »guglanje«, saj boste materijo za to ustvarjali tudi vi?

»Ne dosti drugače kot doslej bom uporabljal njihove proizvode, kot so Google+, search engine, gmail, youtube, ha, ha, najbrž pa bom skype, ki je od konkurenčnega podjetja, zamenjal z googlovim video chatom.«

Imate občutek, da sodite med tisto naraščajočo populacijo mladih izobražencev, ki so zaradi slabih zaposlitvenih možnosti morali zapustiti domovino in oditi v tujino?

»Mislim, da je program, ki sem ga študiral, eden najboljših in najbolj aktualnih ta čas. V 19. generaciji IMB nas je bilo nekaj čez štirideset, skoraj 90 odstotkov nas je dobilo službe, nekateri doma, nekaj pa v tujini. Kot sem rekel, sam ne bi šel, če se ne bi obrnilo, kot se je. Prilagodil sem se novim razmeram in sprejel službo v tujini. Sicer pa imam rad Slovenijo in tudi Evropo, saj je ta zdaj na neki način naša država. Je pa drugače, kot je bilo s Švedsko, tam sem vedel, da se bom po letu dni vrnil, tokrat pa je drugače. Me prav zanima, kaj se bo zgodilo v prihodnjih petih letih.«

Kako vam gre po prvih dneh v Dublinu …?

»S prihodom v Dublin smo takoj začeli z intenzivnim treningom za delo, ki nas je pomagal pripraviti za izzive, ki jih bo pripravila služba. Po zaključku sem se pridružil ekipi in sedaj se počasi navajam na novi tempo, ki je hitrejši kot kjerkoli doslej. Prvih nekaj mesecev imam, da se posvetim produktivnosti, nato pa bom začel delati na raznovrstnih projektih, ki si jih lahko izberem glede na izkušnje, ki jih imam. Živim praktično na Googlu, saj ponujajo infrastrukturo malega mesteca znotraj mesta. Najbolj pomembno pa je, da se imamo super, in lahko bi rekel, da vsi v svojem delu izjemno uživamo.«