Kaj je zares vredno?

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: GG Plus / sobota, 15. december 2012 / 06:00

Predstavljajte si kamnito hiško v idilični primorski vasici. Pred hiško dvorišče, ob robu še cvetijo rože in nekaj zelišč. Figovo drevo spušča liste, kot bi postiljalo mehko ležišče. Ne bodo dolgo obležali, razpihala jih bo burja, ki bo zažvižgala okrog vogalov. V notranjosti hiške šopek posušene sivke in copati, ki čakajo na obiskovalce. Potopim se v mehkobo domačnosti, zakurim v kaminu, počasi odpiram zelena polkna. Svetloba pokaže vse, kar potrebujemo. Kuhinjo, kavč, posteljo, kopalnico. Vse lepo in preprosto. Ne zato, ker je drugače. Ne zato, ker nihče ne živi v hiški. Ampak zato, ker ni neuporabnih stvari. Ni nabiralcev prahu. Ni kupa reklam, ki čakajo, da jih bo nekdo prelistal in se spomnil, kaj potrebuje. Ni televizorja. Ni računalnika. Ni nobenega daljinca. Niti za ugasniti tišino. Ni ničesar, kar bi kradlo prostor. In naš čas. Kaj bomo sploh počeli tukaj? Se gledali? Igrali? S čim? S seboj imamo samo ustvarjalno škatlo. V predalu pod mizo vabijo družabne igre. Vse imamo. Mar res? Kaj, če bo dolgčas? Kako bomo vedeli za vreme? Za volitve? Za Afganistan? Za podražitev limon? Nov virus? Karkoli že? Posmehnem se nabiralki, animatorki, okupatorki v sebi. Nič ni treba narediti, za nič poskrbeti. Občutek je na začetku skorajda strašljiv. Po dveh dneh deluje že blagodejno. Vmes se zgodi veliko malih, navadnih stvari. Kot so lupljenje krompirja. Opazovanje mačka na smetnjaku. Prijazno kramljanje s sosedi. Biti skupaj. Deliti si dan brez urnika, brez ure, brez urejanja sveta. Kako daleč mora iti človek, da občuti bližino? Koliko loncev mora preložiti ženska, da spozna, da potrebuje samo tri? Kako velik kup posteljnine moramo naložiti, preden ugotovimo, da nam je samo ena najljubša? Koliko časa bomo še porabili, preden bomo začeli živeti? Koliko denarja bomo še zapravili za »nujnorabim« predmete? Kako veliko izgubo potrebuje človek, da ugotovi, kaj je vredno? Odgovor je skrit na vrtu, ki stoji nasproti hiške. Na zeleni travi je postavljen bel šopek. To ni navaden vrt. Pravimo mu pokopališče. In mi smo živi.