Puharjeva vibracijska polja

V galeriji Ivana Groharja v Škofji Loki je na ogled razstava likovnih del slikarja Zmaga Puharja.

V zadnjem času se je med kranjskimi in škofjeloškimi likovnimi ustvarjalci, torej tudi med Likovnim društvom Kranj in Združenjem umetnikov Škofja Loka, razvilo tesno sodelovanje. Udeleževanje likovnih srečanj dopolnjujejo izmenjave razstav, potem ko so Ločani lani razstavljali v Kranju, slednji letos v Sokolskem domu, najbrž ni naključje, da se tokrat v Galeriji Ivana Groharja predstavlja eden prepoznavnejših kranjskih slikarjev Zmago Puhar. Tokrat je s seboj prinesel izbor zanimivejših del iz obdobja zadnjih petih let. Prevladujejo dela v akrilni tehniki na panelni plošči, platnu, papirju, Puhar pa prijetno preseneča tudi z nekaj grafikami v tehniki suhe igle. »Je eden izmed redkih, ki še vedno ohranja klasične grafične tehnike globokega tiska, ki so v času sodobnih tehnik že skoraj izumrle,« razloži kustos Boštjan Soklič in dodaja: »Tudi v svoje slikarske postopke vpeljuje grafične prvine, poudarja piko, črto, prostor, ploskev. Njegova slikarska dela so na neki način potopljena v grafiko.«

Hkrati je nagnjen tudi h geometrijskim rešitvam in ta tendenca se čuti tako v njegovih abstraktnih delih kot krajinah, figurah in njegovih že legendarnih vedutah Kranja. Pri tem opažamo tudi težnjo po tretji dimenziji, saj avtor na prefrigan način s senčenjem in mreženjem dosega 3D efekt. »Puhar se s senčenjem in plastenjem na neki način naslanja na modrost izkušnje modernizma, ki jo je pridobil pri profesorjih na akademiji Jemcu, Borčiču in Didku. Puhar nadaljuje modernizem, a mu tako v slikarstvu kot grafiki prinaša barvno živopisnost,« razmišlja Soklič. Zmago Puhar pripada generaciji s prve polovice 70 let, kot Milena Gregorčič, Simon Mlakar, Aleš Sedmak, generaciji, ki je ukinjala klasične kanone in prek nove podobe v osemdesetih pripravljala teren za nove oblike umetniškega izražanja.