Janez Ramoveš in pevka (Foto: Tina Dokl)

Pred hiša sedim ... pa jim

... mat mi je skuhala žgance ... pa ješprejn. Tu mam rad. Takole gre pesem Janeza Ramoveša iz najnovejše zbirke Skuz okn strejlam kurente, za katero je prejel Jenkovo nagrado. Njegove pesmi v poljanskem narečju so nekaj posebnega, še toliko bolj, ker nekatere izmed njih prepeva njegova žena Uršula Ramoveš. Preja ni bila le pesniška in pevska, ampak tudi poljanska.

Uvodna skladba večera, ki sta jo, tako kot kasneje še dve, tri, zapela Uršula Ramoveš in Metod Banko, njen sopevec iz skupine Fantje z Jazbecove grape, ki z uglasbljeno poezijo Janeza Ramoveša že sedem let svet dela lepši, je bila - ah, kako pomenljivo - What a wonderful world ali v slovenskem prevodu Kako lep je ta svet. Ne, po poljansko, kot smo poslušali oni večer, si tu na tem mestu res ne bi upal zapisati. Na Glasovih prejah smo doslej gostili gospodarstvenike, politike, znanstvenike, filozofe, zgodovinarje, tako in drugače pomembne Gorenjke in Gorenjce, a pesnikov menda še nikoli. Pesnike in pevke iz ene hiše, pod enim priimkom tudi menda odpade.

»To ni običajna pesem,« je po aplavzu Prejo v pogovor odprl tradicionalni voditelj omizja na Glasovih prejah Miha Naglič: »Pesem je že del tega, o čemer se bomo ta večer pogovarjali, je del ustvarjalnosti Janeza in Uršule Ramoveš. Naglič jo je k besedi pozival kot Urško.

Za kakšno glasbo gre? To ni »parfumirana« glasba, igrana po notah v koncertnih dvoranah, tematika te glasbe je zelo ljudska, čeprav se mi zdite bolj kot rokerji …

Urška: »Glasba se mi ne zdi ravno rokerska. Pogosto me sprašujejo, v kakšno glasbeno zvrst sodimo z našimi pesmimi? Občutek imam, da je na tak način včasih nastajala ljudska glasba. Nekdo je napisal besedilo, te besede so krožile med ljudmi, nakar je spet nekdo dodal melodijo in ljudje so to začeli prepevati. Tega, koliko je kdo že prepeval Janezove pesmi, ne vem. Najbrž jih za sedaj prepevamo samo mi. Ja, prav tako je, kot sem rekla. Napisala sem dokaj preproste melodije na njegove pesmi, ki sem jih sama izbrala, v bandu jih zdaj še izpopolnimo in to je to. Treba pa je vedeti, da Janez piše pesmi in ne besedil, namenjenih uglasbitvi.«

Nekateri namreč mislijo, da Janez samo napiše pesem, vi jo pa potem pojete …

»Sploh ne. Res pa je, da je v zadnjem času namensko napisal nekaj besedil na njemu znane teme. A to je nekaj drugega kot njegove pesmi, ki jih izdaja v zbirkah.«

Vsekakor pa ste skupaj s Fanti z Jazbecove grape dodana vrednost Janezovi poeziji. Kje sploh je Jazbecova grapa?

»No, tega pa tudi mi še do danes nismo izvedeli.«

Glavni »krivec« za ta večer je vendarle Janez. Povod je Jenkova nagrada za poezijo, ki je poleg Veronikine nagrade zelo visoko priznanje znotraj pesniškega ceha, pa tudi sicer v kulturi. Janez, kako ste doživljali nagrado?

»Nikoli nisem razmišljal o nagradah. Držim se načela, da je nagrade smiselno sprejeti, če si mlad in če prinesejo veliko denarja. Tokrat sem sicer šel malo v kompromis in sem nagrado sprejel. Veliko mi pomeni, ker je stanovska nagrada. Je pa res, da se kakorkoli razmišlja na način, da je pesništvo nekakšno tekmovanje. Jenkova nagrada je priznanje za minulo delo in ne zmaga na tekmovanju.«

Da gre predvsem za nagrado za zadnjo zbirko Skuz okn strejlam kurente, izve avditorij Glasove preje, Ramoveševo sedmo po vrsti. Kot pove avtor, zbirko sestavljajo trije zaključeni deli; prvi se imenuje Plašejne vran in drugi rituali, sledi osrednji del z naslovom Solo, zaključni izbor pesmi pa ima naslov Sveti ritmi. »Vaše pesmi je nemogoče samo preleteti. Ugotovil sem, zlasti pa to najbrž velja za tiste, ki niso Poljanci, da je vaše pesmi najbolje brati počasi in naglas.«

Tisti, ke sa civ živlejne preževil na njiv,

nisa vidl drujgga ket njiva …

pa kešna meš …

pa soje parstjene čivle …

Tako je Janez bral pesem iz prvega dela. Slišati, kako avtor v poljanskem narečju bere svoje pesmi, je bilo vsekakor tisto »za dušo«, kot poenostavljeno rečemo za nekaj, kar je čez … čez vse ostalo. Janez je prvi dve in tretjino tretje knjige napisal v zborni slovenščini, kasneje pa je pisal le še v poljanskem narečju. Na pesniško pot mu je pomagal tudi pesnik Franci Zagoričnik, ki mu je pokazal, da naj se primerja le z najboljšimi avtorji. Zadnja leta izdaja pri Cankarjevi založbi. Je Urška njegova umetniška muza? Tudi. »Mislim, da moje pesmi temeljijo na treh navdihih. So pesmi, ki so jih navdihnile muze, tiste, ki so jih navdihnili angeli, in tiste z navdihom demonov. Včasih gre za kombinacijo vseh treh.«

»Pri zadnji zbirki sem se prvič, odkar pišem, lotil tega, kar mi že vseskozi pripisujejo, ohranjanja kulturne dediščine in ljudskega izročila. Pod vplivom leksikonov sem našel knjigo »Ale i bauci«, v kateri so pričevanja o nenavadnih bitjih z Balkana. Bitja obstajajo, kadar se v njih verjame. Razmišljal sem, ali jaz vem, koliko takih bitij je mojem življenjskem okolju. Nekoliko sem pobrskal po svojem spominu, se vrnil v otroštvo in začel delati beležke in zapise, ki so sčasoma postajali pesmi. Pravzaprav nisem našel nobene kreature, je pa v naših krajih moč najti sledove njihovega početja.«

V svojem življenju ste še ujeli čas, ko še ni bil vsak sam zase pred svojim ekranom, ko so se ljudje na vasi ob večerih še zbirali in so moški moževali o tem in onem …?

»Sem ujel. Za rep. Ob takih trenutkih, običajno po končanih delovnih akcijah, se je ozračje potem sprostilo. Zanimivo je bilo, da si lahko določeno zgodbo slišal z več strani in po posameznih delih vedno drugačno.«

Tam pod vasjo sa se zbral,

tam pod vasjo sa kozovc postavlal,

sa nov kozovc postavlal,

ke sa nem starga požgal.

Janez, kar vi pišete in Urška poje, je neločljivo povezano s to deželo, s kraji, ljudmi, ki tu živijo, po drugi strani pa bi težko govoril, da ste tudi zliti s tem okoljem. Zagotovo imate do njega tudi tisto, čemur rečemo kritična distanca?

»Kritična distanca je nujna. Turistični slogan »Raj pod Blegošem« se v turistične namene že lepo sliši, v resnici pa so lahko stvari, ki so lepe, lahko še bolj boleče ali pa včasih še bolj nevzdržne, kot bi bile, če bi bile malo sivkaste. Pa še nekaj je, cel kup nečesa je pomedenega pod rušo, nekam zatlačenega in občasno, ko so ugodne razmere, vse to izbruhne na plan. Mislim, da je prav to tisto, kar sam precej natančno zaznavam.«

Iz kulturnega terorista, kar ste bili nekoč v skupini Ne bom oprala teh krvavih madežev, ste postali uspešen pesnik …

»No, za kulturne teroriste smo se razglasili sami. Ampak to so bili drugi časi. Razlika med ruralnim in urbanim se je danes močno zmanjšala, meje so skoraj izginile. Vse skupaj je eno samo veliko predmestje in najbrž ni velike razlike med življenjem v mestu ali malo dlje ven iz njega. Vse, zaradi česar so se včasih ustvarjalni ljudje morali seliti v urbana središča, je sedaj hitro dostopno.«

Urška, kako pa vi doživljate to življenje v dolini?

»Jaz sem si pa nekoč želela preseliti v urbano središče, no, zdaj te želje nimam več.«

Kako ste vstopili v Janezov svet?

»Kje je že to …« (smeh)

Če se ne motim, ste se prvič v tej zelo nenavadni družbi pojavili v Kranju pred Prešernovo galerijo, kjer so fantje imeli razstavo, vi pa ste pred njo na ulici peli Marijine pesmi, medtem ko so trije teroristi (ob Janezu še brata Metod in Brane Frlic) trosili gnoj po ulici …

»Tako je to bilo. Na tak način sem se vključila v njihovo življenje, še posebej Janezovo. Sicer pa sem doma iz Zminca, kjer okolje ni dosti drugačno kot v Suši, le prometne povezave so malo boljše. In gor v Suši ni bilo treba imeti izpita za avto.«

Pogovor na tokratni Glasovi preji se je sukal še o marsičem, kar združuje pesnika in pevko, zakonski par, v kakšni drobni iskrici so se sogovorniki dotaknili tudi njunega družinskega življenja, hiše, ki jo je Janez sam sezidal, otrok Lize in njenega starejšega brata Martina, šolanega likovnika, ki piše poezijo, ki jo igra s svojim blues rock bandom. Dotaknili so se preteklih časov in nekdanjih akcij poljanske mlade kulture, župan občine Gorenja vas - Poljane Milan Čadež je obudil tudi čas, ko sta bila z Janezom sošolca, ob tem pa se gostje preje kar niso mogli naposlušati pesnikovega branja in Urškinega glasu … Njun svet je velik in Poljanska dolina nekaj posebnega. Z vsako Janezovo zbirko in Urškino novo uglasbljeno skladbo ga ščepec ponudita tudi vsem nam.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Kranj / ponedeljek, 6. julij 2015 / 13:12

Županu predstavili načrte

Kranjski župan Boštjan Trilar se je v preteklih mesecih srečal s predstavniki polovice krajevnih skupnosti na območju kranjske občine, da bi mu predstavili glavne zadeve, za katere bodo skupaj iskali...

Objavljeno na isti dan


GG Plus / petek, 1. februar 2008 / 07:00

Dialog med monologi

Ste pomislili, kaj pravzaprav pomeni ta "medkulturni dialog", o katerem se zadnje čase kar naprej govori? In kaj vse se lahko zgodi, če tega dialoga ni, če prevladajo različni monologi, ki govorijo dr...

Škofja Loka / petek, 1. februar 2008 / 07:00

Srečanje z Antonom Kokaljem

Škofja Loka - Škofjeloški občinski odbor Nove Slovenije je organiziral srečanje s poslancem državnega zbora in predsednikom odbora za zadeve Evropske unije Antonom Kokaljem. Obis...

GG Plus / petek, 1. februar 2008 / 07:00

Med sosedi 75

Od Št. Jakoba/St. Jakob v Rožni dolini/Rosental na Koroškem dobre tri kilometre oddaljena in nad dolino, po kateri teče Drava, dvignjena vasica Svatne/Schlatten ima posebno mesto v zgodovini Slovencev...

Kranj / petek, 1. februar 2008 / 07:00

Zasedajo ministri za zaposlovanje in socialne zadeve

Brdo pri Kranju - Potem ko je v okviru slovenskega predsedovanja Evropski uniji minuli teden na Brdu potekalo srečanje notranjih in pravosodnih ministrov, so te dni na Brdu na ne...

Kranj / petek, 1. februar 2008 / 07:00

Komu skladova stanovanja

Tako se sprašuje naša bralka, ki je v soboto polna pričakovanj preverila novo ponudbo republiškega Stanovanjskega sklada. Cene, ki segajo do 188 tisoč evrov, so jo šokirale.