Dragi Miklavž

Prinesi mi hvaležnost. Da bom videla, kaj vse imam. Prinesi mi bližino, da bom znala deliti to življenje z ljudmi, ki jih imam rada. Prinesi mi težave, da bom lahko uporabila vse sposobnosti, kar jih imam. Tudi tiste skrite, ki čakajo na svoje priložnosti. Prinesi mi potrpežljivost, da bom znala težave, ki mi jih boš prinesel, nositi častno, brez jamranja in izgovorov. Prinesi mi občutek za čas in me nauči, kako naj ga ustavim. Prinesi mi obljubljene kavice s tistimi, ki čakajo nanje. Prinesi mi spomine, da bom vedela, da sem lepo živela in se hranila z njimi, ko bo težko. Prinesi mi empatijo, da se bom znala vživeti v vse drugačne, ki so le slika naše normalnosti. Prinesi mi strpnost, da bom zmogla videti dobro tudi v tistih, ki mi gredo na živce. Zaradi človeških lastnosti, ki jih imajo in s katerimi mi kažejo ogledalo moje človečnosti. Prinesi mi umetnost, ki me bo spominjala na to, kaj se ohrani. Prinesi mi ljudi, ki bodo od mene pričakovali najboljše in me potiskali naprej. Prinesi mi iznajdljivost naših mam in babic, ki so znale iz nič pričarati najboljše pecivo. Prinesi mi solidarnost, da bom dala tistim, ki nimajo. Prinesi mi prostor, da ga bom napolnila z vrednimi stvarmi. In zraven prinesi še vreče, v katere bom stlačila vso šaro in bremena, ki jih nosim s seboj. Prinesi mi prosim revolucijo. Da bom svoj Ne zavpila tako glasno, da bom ponosna nase. Prinesi mi trden vrat, da ne bom sklanjala glave, ko se bo treba opredeliti. Prinesi mi zdravo kmečko pamet, da ne bom iz preprostih stvari delala doktorata. Prinesi mi peč, v katero bom zmetala zakone, birokracijo in sezname čakajočih na operacije. Prinesi mi otrok, ki me bodo opozarjali, da se splača. Živeti in ljubiti. Za vse to te prosim. Samo nikar in nikdar mi ne nosi pridnosti. Nočem biti pridna. Nočem v nebesa. Če ne zameriš, ne verjamem vanje. Zato mi ne reci, naj molim. Moje življenje je ena sama molitev. In to oba veva.