Trening brez napredka ...

... je kot država brez prihodnosti. Športno rekreativno vzpenjanje po »avtocesti« do Svetega Jakoba nad Preddvorom se je sprevrglo v politični shod. Tako smo ga poimenovali, ko smo sedeli pred kočo, pili čaj, lovili sapo za navzdol, potem se odločili za še en čaj in potem je postal lačen eden in v mahu še vsi trije in klobase z gorčico so močno ogrozile naš pohodniški proračun, a bilo je vredno. To je bil zaključek, preden smo se razšli preostanku sobote nasproti. Da bi vedeli, kakšna bo prihodnost, ni potrebno obiskati vedeževalke. Dovolj je, da prisluhneš našim politikom. Oni delijo prihodnost v obliki vse manjšega koščka kruha, a je to še vedno kruh, trd ali mehak, star ali drobljiv, svež ali zelenkast, vendar je še vedno kruh. Nekoliko bolj predvidljiva prihodnost je v slehernem rekreativcu, ki ima svoj vsakdan močno prepleten z vadbo ali treningi. Kaj je razlika med vadbo in treningom? Vadba je enostavno miganje telesnih okončin, da bi le te ostale v formi, zdravem stanju, se kasneje utrudile, postarale, zdebelile, opešale, upočasnile. Vadba je lahko tudi naš način življenja, kar je v bistvu še najbolje, kar lahko naredite za svoje telo, ali natančneje rečeno: za svoje telo in duha. Kdor vsak dan vadi, je srečen človek. Ne utrujen človek, ampak srečen. To moram napisati, ker se vedno najde lenuh, ki na vsak način zagovarja svojo lenobo in jo hoče tudi širiti naprej kot virus. Trening pa je znanstvena pogruntavščina strokovnjakov. Trening ima jasno začrtan cilj. Torej gledanje skozi muhco, da bi zadeli cilj v črno. To pa ni lahko. Preskok od vadbe do treninga je troskok. Veliko se mora premakniti v naših glavah, da bi iz vadbe prešli na trening. In zakaj sploh bi? Odvisno je od izbranega cilja. Kako daleč, kako visok je cilj, pa sami dobro veste. Cilje lahko uresničite tudi z vadbo. Torej, če si postavite cilj, da boste zdravi telesno in duševno, potem zadostuje vadba. Če si postavite cilj, na primer, v eni uri preteči deset kilometrov, potem je za to početje potreben trening. Vedno znova me sprašujejo prijatelji kolesarji in tekači, zakaj ne napredujejo, zakaj ne vidijo prihodnosti v svojem početju. Seveda je razlika od človeka do človeka. Če vzamem splošno dejstvo, potem moram na začetku povedati, da večina rekreativcev ne napredujejo enostavno zato, ker so preutrujeni. Kadar to rečem, se mi ponavadi nasmehnejo in potem je težko nadaljevati z nasveti, kako doseči napredek. Drugi najpogostejši vzrok je previsoko postavljen cilj. In to še ne bi bilo tako narobe, če bi ne spustili osnove. Vsak šport ali športna rekreacija je sestavljena iz več sklopov in ne samo iz enega. Saj veste, za igranje košarke rabite biti hitri, eksplozivni, preračunljivi, imeti morate dober pregled nad igriščem, koordinacijo in dogajanje na njem, morate imeti dober odriv, mirno roko in sposobnost onesposobiti nasprotnika. In še in še … Zato je tudi trening temu prilagojen. Vadi se vse našteto in ne samo igranje košarke med dvema košema. Tretji najpogostejši vzrok pa je nestrpnost ...