Mami, ne morem, vročina me boli

Življenje družine Jelar iz Besnice je vpeto v živahen utrip. Sin Žiga je dijak, skakalec in harmonikar. Sara je njegova starejša sestra, ki rada riše, poje, jaha in potuje. Starša Mateja in Lovro ljubezen pravično delita med oba, le da Sara že od rojstva potrebuje malce več podpore in sodelovanja staršev ...

Sarina cvetlica, običajno je to marjetica, je narisana z eno potezo, pa vendar nikoli ni ena marjetica podobna drugi. Kot v naravi. Ustvarjanje je dvaindvajsetletnici blizu, nazadnje sta z mentorico likovnega izobraževanja Tatjano Ferengja izdelali angelčka za bližnjo prednovoletno razstavo. Sara Jelar je vpeta v še veliko dejavnosti, za kar ima veliko podpore mamice Mateje in očeta Lovra, ki ljubezen delita med Saro in mlajšim Žigom, le da Sara potrebuje več vodenja in sodelovanja, ker se je rodila z možgansko poškodbo, ki je nastala po poskusu zunanjega obrata zaradi medenične vstave ploda in zakasnelem carskem rezu, kot sta pojasnila starša, ter dodala: »Hčerka je še danes brez diagnoze, žal nama je samo, da so nama zdravniki predolgo govorili, da bo s Saro še vse v redu, da bo ujela sovrstnike, sicer bi midva že od njenih prvih dni še več vložila v njen napredek.«

Vztrajna starša se v resnici nista vdala niti za trenutek, celo govorili so jima sorodniki, da sta preveč stroga. »Spomnim se, kako zelo si je Sara želela naučiti voziti kolo. Takrat smo stanovali še v Dupljah in opazovala je otroke iz vasi, kako kolesarijo. Ko sem ji dala stran pomožna koleščka s kolesa, jo je nenadoma nekam tiščalo in sem ji rekla, pojdi. Nazadnje, ko že ni vedela več, s katerimi izgovori me še lahko prepriča, da ona ne bi več vadila, jaz pa sem vztrajala, mi je rekla, da jo boli vročina. Sem ji rekla, če te samo vročina boli (smeh), pa kar še poskusiva. In je speljala, brez pomožnih koleščkov,« je pripovedovala Mateja Jelar. Da se ve, Sara še danes rada kolesari po vaških cestah Na Dobravi pri Besnici.

Domače naloge, seveda

Dvaindvajsetletnica je navdušena učenka. »Zares uživa v šoli. Še preden se poletne počitnice bližajo koncu, je treba kupiti zvezke, jih oviti. Sara obiskuje OŠ Helene Puhar v Kranju in učiteljica Mija Kemperle je bila prva, ki je znala prisluhniti Sari in ji je dajala naloge za domov. To, da želiva, da Sara tudi doma rešuje naloge, so učitelji pripisovali moji in ženini ambicioznosti, v bistvu je pa Sara doma opazovala brata Žiga, kako piše domače naloge, in ga je samo želela posnemati,« je razložil Lovro Jelar. Oba s soprogo, gospa je učiteljica, si želita več povezovanja med običajnimi šolami in šolami s prilagojenim programom: »Pravzaprav je še najbolj škoda za generacijo zdravih otrok, da ne dobijo priložnosti, da bi spoznali sovrstnike, ki so malce drugačni od njih.« En tak uspešen poskus sodelovanja je bil pred časom med kranjskima OŠ Matije Čopa in OŠ Helene Puhar, ki je šola s prilagojenim programom; z izmenjavo na šolah so učenci pripravili bogat program, ob eni priložnosti je na harmoniko zaigral tudi najmlajši Jelarjev, Žiga.

Prava kavbojka

Saro sprošča jahanje. Najprej je obiskovala ure jahanja na Kokrici, zdaj jo oče pelje k Primožu v Duplje blizu domačije Trnovc, ki ima Criollo konje. »Tako dobro ji gre pri jahanju, da je videti kot prava kavbojka,« hčerko pohvali oče, mami pa doda, da je jahanje tudi odlična terapija proti slabi drži. Prijetno s koristnim torej. »Ko je bila Sara stara tri leta, se je ustrašila vsakega hribčka. Kar otrpnila je. Za rojstni dan je dobila kuža, dolgodlakega ovčarja in Sari je dovolil, da z njim počne, kar želi. Ko je kuža stekel čez hrib, je Sara stekla za njim brez da bi pomislila, da se ji je to kak dan prej zdela strašanska ovira,« je razložila mamica Mateja.

Družinica rada potuje in zdaj nimajo hišnega ljubljenčka. »Kovčke pakirati, razpakirati, to je Sari v največje veselje. To bi lahko počela vsak dan,« sta še eno Sarino navdušenost razkrila starša. Sara je prava potepinka, sta dodala, saj ob petkih komaj čaka, da gre prenočit k starim staršem ali teti. Zelo rada pa hodi tudi na obiske. »S tem, ko tudi veliko potujemo, se Sari širijo obzorja, doživetja in ne boste verjeli, kako bogat ima besedni zaklad.«

Sara Jelar zna obiskovalca na njenem domu v Besnici razveseliti s prepevanjem. Še toliko bolj se vživi v pesem, če na radiu sliši Tanjo Žagar, Roka Ferengjo ali Adija Smolarja. Pravzaprav jo navdušuje še marsikaj: vodenje žoge, metanje žoge na koš, sankanje, navijanje za slovenske skakalce v Planici, skakanje na trampolinu, risanje s kredo. »Ogromno papirja porabi za risanje, poleti je zunaj pred hišo s kredo porisan ves asfalt. Na splošno pa lahko rečem, da je premalo takih srčnih aktivnosti za osebe s posebnimi potrebami in to zunaj štirih sten njihovih domov,« je dejala mami Mateja.

Sarino osamosvajanje

Oče Lovro je povedal nekaj o tem, kako s soprogo razmišljata o Sarini prihodnosti: »Do Sarinega šestindvajsetega leta želiva, da ostane v šoli Helene Puhar, ker je pri njih za osebe s posebnimi potrebami dobro poskrbljeno tako iz pedagoškega kot socialnega vidika. « Mami Mateja je dodala: »Za Saro je šola boljša izbira kot delo v enem izmed varstveno delovnih centrov, ker Sara nima tako izrazitih ročnih spretnosti.« Starša želita, da bi tudi hčerka enkrat v prihodnosti dobila priložnost za osamosvojitev. »Nekaj časa sva se navduševala nad bivalno skupnostjo, a gre trend žal v smeri odpiranja velikih bivalnih enot, zavodov. V Avstriji imajo več stopenj rešitev, ena je pomoč na kmetijah, kolikor dela pač kdo zmore, in kmetija za to dobi subvencijo. Ampak to so vse majhne skupnosti. Ta trenutek v Sloveniji še ne vidiva bivalne enote, ki bi nama ustrezala in v katero bi bilo vključenih le nekaj oseb. Čeprav poudarjajo strokovnost, za Saro, ko se bo osamosvojila od naju, pričakujeva tudi srčnost ljudi, ki jo bodo obdajali. Premalo smo še slišani na tem področju.«

Sara in Žiga, sestra in brat, sta naveza in potegneta skupaj, ko je treba, v smehu še povesta starša. »Seveda pridejo tudi težki trenutki, ko Sara zaradi neke notranje stiske burno reagira, vendar samo pri nama. Doma se počuti varno in lahko pokaže tudi te vrste čustva,« sta za konec še dejala starša.