Kontekst v sodobni arhitekturi

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 18. november 2012 / 06:00

"Po duši ostajam Ločan z gorenjskimi koreninami, zato so mi res ljubi projekti v tem okolju," pravi arhitekt Robert Potokar ob arhitekturni razstavi v Galeriji Loškega muzeja.

Med potjo v vaš ljubljanski atelje na Rimski 8 sem se ustavil na Loškem gradu in si v galeriji Loškega muzeja ogledal vašo razstavo. Imenitna! Kontekst v sodobni arhitekturi - zakaj prav ta naslov?

»Z razstavo smo želeli pokazati, da je kontekst še vedno aktualen in da je tudi sodobna arhitektura prilagojena lokaciji, prostoru in da odgovarja na zatečeno situacijo. Nobena od predstavljenih arhitektur namreč ni postavljena v brisan prostor, v prostor, v katerem se ne najde nobenih navezav na že zgrajeno okolje.«

Zakaj ste za postavitev te razstave izbrali ravno galerijo Loškega muzeja? Najbrž ne le zaradi vaših osebnih vezi s Škofjo Loko?

»Galerija Loškega muzeja ponavadi gosti likovne umetnike, tokrat pa se je pojavila priložnost, da v galeriji pokažemo tudi naš pristop do arhitekture. In ne nazadnje, da kot nekdanji Ločan pokažem svojemu mestu dela, ki sem jih večinoma ustvaril s soavtorji po vsej Sloveniji. Je pa seveda še en razlog: na razstavi so predstavljeni tudi projekti v nastajanju in eden od njih je tudi prenova veleblagovnice Nama v Škofji Loki v knjižnico Ivana Tavčarja.«

Razstava ima štiri tematske sklope, označujejo jih štiri barve. Katere?

»Res je, razstava je razdeljena na štiri sklope: v mestu, v krajini, doma in v nastajanju. Označeni so vsak s svojo barvo: rdečo, zeleno, rjavo in sivo. Za vsak sklop smo izbrali po pet projektov, ki najbolje predstavljajo posamezne sklope …«

Ko sem prišel na razstavo, si je skupinica obiskovalcev radovedno ogledovala in navdušeno komentirala vaš projekt, po katerem bi stavbo loške Name preuredili v novi dom Knjižnice Ivana Tavčarja. So to le bibliofilske in arhitekturne sanje ali je tudi kaj realnih možnosti?

»Že zgoraj sem omenil, da je projekt nove knjižnice na razstavi v sklopu nastajajočih projektov. Po novem letu se bo v zgornje nadstropje Name selil mladinski oddelek škofjeloške knjižnice, postopoma pa naj bi se pretežni del stavbe Name preuredil v sodobno knjižnico, kakršno Škofja Loka potrebuje. Prostori, v katerih domuje sedaj, si dejansko ne zaslužijo imena Knjižnica.«

Kar nekaj od projektov na tej razstavi je gorenjskih. Mogoče jih naštejeva in katerega še posebej izpostaviva?

»Po duši ostajam Ločan z gorenjskimi koreninami, zato so mi res ljubi projekti v tem okolju. V Škofji Loki so projekti sicer še bolj v nastajanju, smo pa izvedli hišo Kalan v Puštalu, v neposredni bližini Škofje Loke smo v Poljanah zgradili novo telovadnico ob osnovni šoli. Na Bledu smo leta 2000 delali dve stavbi za Poslovno šolo Bled in nato leta 2009 zaključili kompleks z leseno stavbo. Še en zanimiv projekt je na Bledu, in sicer moderno zasnovana vila v Zaki s pogledi na Blejski otok. Ravno sedaj pa se bo začela prenova in dozidava Osnovne šole Toma Brejca v Kamniku.«

V našem časopisu smo predstavili vaš Arhitekturni vodnik po Gorenjski (2002), s kolegom Vojtehom Ravnikarjem sta bila maja 2003 gosta 73. Glasove preje v Vili Bled … Kako doživljate svoj vodnik deset let pozneje?

»V arhitekturnem vodniku po Gorenjski nam je skupaj s Špelo Kuhar in Blažem Budjo uspelo uvrstiti celoten pregled kvalitetne arhitekture gorenjskega prostora, od kozolcev, arheologije, industrijskih zgradb, do modernih arhitektur. Pregled, kaj je človek kvalitetnega ustvaril v tem prostoru. Na žalost se je v teh desetih letih zgodilo, da je marsikatera stavba propadla, so jo porušili ali pa do nerazpoznavnosti spremenili.«

Vaše arhitekture so raztresene po vsej Sloveniji. Stolpnica C v Novi Gorici je taka, kot da bi jo razmetal potres, iz novega doma starejših v Idriji štrlijo posamezne enote kot napol odprti predali, veliko je individualnih hiš, vsaka je svet zase, projektirali ste celo nekaj »stanovanj« za živali v ljubljanskem ZOO … Naporno, a lepo je delo arhitekta?

»Ustvarjanje v arhitekturi seveda ne pomeni samo zunanjega vidnega rezultata, ampak je za tem skrito delo, ki zahteva napor in vložek veliko sodelavcev, različnih strokovnjakov, usklajevanj, kompromisov pri izbiri materialov, racionalizaciji investicije ... Vendar, ko ob zaključku vidiš, da je po tvojih zamislih zgrajen objekt, je večina skrbi pozabljena in trud je poplačan.«

Gotovo pogrešate kolega Vojteha Ravnikarja, nekdaj prvega moža vašega biroja. V imenu biroja je še vedno njegovo ime, nadaljujete pa z deli, ki imajo vaš osebni ustvarjalni pečat. Imate tudi dobre sodelavce?

»Z Vojtehom sem sodeloval več kot dvajset let, najprej že v mojih študentskih časih, nato kot arhitekt sodelavec, kasneje kot soavtor in tudi partner v biroju. Že dve leti ga ni več med nami, nekateri najini skupni projekti čakajo na realizacijo, med njimi tri umetniške akademije, sodna stavba in železniška postaja v Ljubljani. Seveda pa vseh teh projektov ne bi bilo možno izvesti brez odličnih sodelavcev in soavtorjev.«

Piranesi: zveneče ime, malo pa jih ve, da ste tudi urednik te imenitne revije - »srednjeevropske arhitekturne revije za kulturo prostora « …

»Uredništvo sem prevzel po Vojtehovi smrti, saj bi rad, da bi nadaljevali tradicijo, ki jo je on začel najprej s Piranskimi dnevi arhitekture in nato z revijo. Mimogrede, letos bodo konec novembra že tridesetič organizirani Piranski dnevi, sama revija Piranesi pa praznuje svojo dvajsetletnico izhajanja. Naravnana je na srednjeevropski prostor, saj v njej predstavljamo arhitekturne teme iz Slovenije, Italije, Avstrije, Češke, Madžarske in Hrvaške.«

Najlepša hvala za te poučne odgovore, skleniva pa s povabilom na razstavo, ki je v Loškem muzeju še na ogled.