Eva (6)

Eva bolj redko piše o sestri. Čeprav sta odraščali pod isto streho, sta na nek - meni nerazumljen način, živeli kot dve tujki. Po Evinem dnevniku iščem zapise, da bi lahko ugotovila, kdo je bil za to kriv.

Nekoč vseeno zapiše: »Babica je pogosto razlagala prijateljicam, da je bila odločitev družine, kateremu otroku bodo namenili umetniško pot in kateremu ne, zelo težka. Njenih besed sem se spomnila dosti pozneje, ko sem že bila deležna obtoževanj, da sem družino razočarala in osramotila. Za menoj so bile kalvarije, ki jih ne bi nikomur privoščila. Hrepenela sem po ljubezni, po mami, po objemu. Nič od tega nisem dobila. Z menoj se je ravnalo kot s predmetom. Morala bi biti lepa, vitka, uspešna, najboljša. V bistvu sem bila marsikaj, a ne na tistih področjih, ki sta si jih babica in mama zapičili v glavo. Sestri sem zmeraj zavidala, da ji marsičesa ni bilo treba. A je sama želela biti na mojem mestu. O, kako rada bi zamenjala z njo! A se ni dalo. Vem, da me je pogosto sovražila in mi želela smrt, ker je mislila, da mi je vse podarjeno.«

S svojo »skeletno« postavo je pri fantih vzbujala grozo. Vrstniki so za njenim hrbtom šepetali, da je lezbijka, kar sploh ni bilo res. Njene udrte oči, štrleče ličnice in na daleč vidne izstopajoče kosti v kolkih so bile »znak lepote« le za njene doma, za fante pa ne.

Eva piše: »Zdrobljeno koleno je bilo krivo, da sem se morala za vse večne čase odpovedati baletu. Ko sem slišala zdravnika, da je moji mami zabičal, naj se ne šalijo več z mojo usodo, sem bila najsrečnejše bitje pod soncem. Toda mama se ni vdala. Če ne bo baletka, bo pa glasbenica. Če ne bo glasbenica, bo pa manekenka. Prav shizofrenično si je želela, da bi bila njena hči v središču medijske pozornosti. V bistvu pa si je tega želela zaradi svojih prijateljic, ker je bila prepričana, da ji bodo zavidale.« Med prebiranjem dnevnika naletim tudi na zapis, ki ga je bilo zelo težko razvozlati.

»Že ves teden ležim v bolnišnici. Bruhala sem kri, z rešilnim avtom so me odpeljali na urgenco. Ugotovili so, da imam rano na želodcu. Sestre na oddelku, kjer ležim, so zelo materinske. Nenehno je kakšna ob meni, da se lahko pogovarjamo. Tudi dr. K. S. je nebeški. Dovoli mi, da se smejim, čeprav imam grozne bolečine, čeprav sem na infuziji. Ko ga prosim, naj babice ne spustijo v sobo, je najprej šokiran, potem pa prikima. Ne sprašuje po vzrokih, mislim, da me »bere« kot knjigo. Želim imeti malo miru, se naspati in odpočiti. Nek drug zdravnik me sprašuje, kako dolgo že čutim bolečine v želodcu. Povem mu, da kar pomnim. Redno, vsako popoldne, prihaja Mira in mi bere. Čutim, da bova postali prijateljici. Je profesorica na gimnaziji. Skupino svojih dijakov je navdušila za to, da obiskujejo bolnike in jim delajo družbo. Krasna ideja! Morda jo bom kdaj kasneje posnemala. Z njo se rada pogovarjam tudi o življenju. Le o sebi se ne morem. V bistvu tudi nimam kaj. Saj sploh nimam lastnega življenja.«

Nekaj strani naprej zapiše. »Mamo so vseeno spustili k meni. Povedali so mi, da jim je zagrozila s policijo, če ji bodo še naprej prepovedovali. Ko sem jo videla na vratih, me je prešinilo, kako lepa je. Popolna pravzaprav, kar jaz ne bom nikoli. Prijela me je za roko in mi začela dopovedovati, da mi nič ni, da si domišljam, da sem bruhala kri, da sem zagotovo jedla kakšno peso ali kaj podobnega, da je bilo bruhanje rdeče barve. To, da dobivam infuzijo, se ji je zdelo grozno. Tudi neumiti lasje ji niso bili všeč. Saj lahko vseeno greš v kopalnico, je vztrajala. Povedala sem ji, da sem preveč slabotna, da bi vstala, da se hitro utrudim. Ni mi verjela. Želela je, da pridem domov, da bo ona bolje poskrbela zame kot v bolnišnici. Ko je odhajala, me je prešinilo, kakšen otrok je. V kakšni nori družini živim!«

Še en zapis iz bolnišnice: »Ko so mi povedali, da sem že dovolj pri močeh, da grem domov, me je postalo groza. Kam - domov? Soba, v kateri sem bila, mi je bila pomembnejša kot hiša, kjer sem živela. Nekaj temnega in zloveščega se je naselilo vame. Spet sem odklanjala hrano, veliko sem jokala, strmela skozi okno. Poklicali so mojega terapevta, ki me je zdravil v Polju. Predlagal mi je, da se za nekaj časa preselim tja. Branila sem se, ker mi tam ni bilo lepo. Ko sem med kosilom želela pogoltniti žlico, skoraj mi je uspelo, me niso več spraševali, ampak so me preprosto naložili v rešilni kombi in odpeljali tja.«

(Konec prihodnjič)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Splošno / nedelja, 20. maj 2007 / 07:00

Voda

Kot biser pade mi na dlan, kaplja kot balzam prelije se po rokah. Kot mehka tančica

Objavljeno na isti dan


Razvedrilo / petek, 20. februar 2015 / 00:59

Štirideset let mož z dolgo brado

Že kar nekaj časa je, kar smo se za leto dni poslovili od treh dobrih decembrskih mož, in zdaj bolj čakamo, da pust prežene zimo. Ni pa tako dolgo nazaj, kar se je Valentin Nemec - Tina iz Podljubelja...

Gorenjska / petek, 20. februar 2015 / 00:57

Takoj zaposlijo dva pediatra

Osnovno zdravstvo Gorenjske je lansko poslovno leto zaključilo pozitivno. Tisto, kar skrbi Jožeta Veternika, direktorja tega javnega zavoda, je kritično pomanjkanje pediatrov, tudi pomanjkanje družins...

Avtomobilizem / petek, 20. februar 2015 / 00:56

Vladar slabih cest

Če se ceste ne prilagajajo nam, se dajmo mi njim.

Avtomobilizem / petek, 20. februar 2015 / 00:55

Službeno vozilo za zabavo

Prevozno sredstvo, ki ga ne potrebujejo le urejevalci smučišč.

Kronika / petek, 20. februar 2015 / 00:50

Ropar bo šel na zdravljenje

Kranjsko sodišče je 26-letnega Roka Mežnariča zaradi ugotovljene neprištevnosti pri njegovem poskusu ropa poslalo na obvezno psihiatrično zdravljenje.