Komentar: Pravi mojster

Med nedavnimi prazniki se nam je doma pokvarila centralna peč. Pravzaprav se je pokvarilo nekaj v centralni peči in pojma nisem imela, kaj bi to bilo. Spomnim se samo, da ni grelo, da ni bilo tople vode in da pri hiši ravno v tistih dneh ni bilo nobenega moškega. No, bil je moj devetletni sin, ki pa ga tovrstne zadevščine še ne zanimajo, čeprav upam, da ga enkrat v prihodnosti bodo. Pravi mojstri za razna hišna in fizična opravila namreč izginjajo, ker ta dela naša družba očitno premalo ceni, da bi bolj spodbujala, cenila in več vlagala tudi v izobraževanje na tem področju.

Seveda me je ob okvari peči najbolj skrbelo, zakaj zlomka dela na polno in ropota, od sebe pa nič ne da. A koga poklicati, me je prešinilo. Najprej sem se igrala z mislijo, da bi za kakšnim mojstrom pobrskala po spletnih straneh, pa sem se hitro premislila, ker mi ni bila všeč misel, da bi v hišo spustila kar nekoga. Pobrskala sem po spominu, se spomnila na mojstra, ki nam je vgradil radiatorje, ta pa se je spomnil na svojega kolega, ki bi me znal rešiti iz zagate. Ura je bila že čez pet popoldne, ko sem ga klicala, tega »kolega«, in bil je praznični dan. Sploh ni bil slišati slabe volje, ko sem ga poklicala in pripravljen je bil priti naokoli, da pogleda, kaj je s pečjo narobe. Še isti večer je v hiši lepo grelo, iz pipe je pritekla topla voda. In mojster me prav nič ni obril za ceno, ko je zamenjal pokvarjen avtomat.

Sem mu rekla, mojstru z imenom na B, da bi se mu kar javno zahvalila za tako hiter odziv in dobro opravljeno delo, pa je odvrnil, samo tega ne. Da ima toliko dela, da si na nove stranke niti pomisliti ne upa, da je imel ravno nedeljo pred prazniki kar šest intervencij. Zapišite pa to, je dodal, da naj ljudje servis centralnih peči vendarle naročajo poleti, servisiranje klim pa pozimi. Pogosto se dogaja, je pojasnil, da ljudje kličejo za servis peči v mrzlih mesecih, ko bi se na terenu morale opravljati samo intervencije.

Če pomislim, sem pravzaprav imela kar srečo. Dobila sem dobrega mojstra, ki se je odzval takoj. Film bi se lahko odvrtel drugače, glede na to, da ponudba in povpraševanje za obrtniška dela ne gresta vštric, kar me niti ne čudi. Vse bolj redki so, ki še hočejo fizično delati, po cele dneve nositi umazane delovne halje, delati tisto, kar je cenjeno samo v primeru, ko storitev nujno potrebuješ. Pa še za to niso vedno plačani, saj poznamo žalostne zgodbe, kajne? In če bodo poklici, kot so zidar, električar, soboslikar … še naprej izginjali, kdo bo to delo opravil? Beli ovratniki s klikom na računalnik?