Igra, ki nam nastavlja ogledalo

"Paradise Hotel je igra, ki nam vsem nastavlja ogledalo. Kdor se nad tekmovalci zgraža, se zgraža nad samim seboj," o novem resničnostnem šovu, ki ga predvajajo na Planet TV, pravi voditeljica Maja Martina Merljak.

Paradise Hotel so snemali poleti na Kostariki, v dveh mesecih pa so posneli 48 delov, ki so na sporedu od ponedeljka do sobote ob 21. uri. V hotelu na Kostariki se deset slovenskih tekmovalcev bori za 50 tisoč evrov, pri tem pa si morajo poiskati partnerja. Pravil ni, uporabijo lahko vsa sredstva, gledalci pa bodo tako priča 'divjemu' dogajanju, napoveduje Merljakova. Kostarika jo je očarala, še lepši pa so, pravi, njeni prebivalci, in tja bi se vrnila predvsem zaradi njih.

Kakšen je bil vaš prvi odziv, ko so vam ponudili vodenje resničnostnega šova Paradise Hotel? Kaj je pretehtalo, da ste sprejeli izziv?

»Prvi odziv je bil miren. Vzela sem si čas, pregledala vse, kar sem našla o oddaji, prespala vse informacije ... Za vodenje sem se odločila, ker sem imela čas, poleg tega pa se mi je koncept šova zdel zanimiv. Paradise Hotel je mešanica strateške igre odnosov, resničnostnega šova in dramatične telenovele. V njem ljudje, ko jih vrtinec igre potegne vase, pred našimi očmi počnejo vse tisto, kar sicer vsi zanikamo. In skrivamo. Ker se svetu vedno kažemo samo v najboljši luči, a ne? Na začetku se igra začne zelo mirno, a zelo hitro se prestavlja v višje prestave, boste videli.«

Kaj vse torej čaka gledalce ob spremljanju Paradise Hotela? Je bilo med tekmovalci veliko taktiziranja, zahrbtnosti?

»Paradise Hotel je igra. Strateška igra odnosov. In moraš igrati, če želiš ostati v boju za 50 tisoč evrov. Pri tem lahko uporabiš vsa sredstva, ki jih poznaš in v katerih si vešč. Zato, absolutno, gledalce čaka veliko taktiziranja, manipulacije, zahrbtnosti, dvojnih iger ... In še več iskrenih čustev. Fascinantno se mi zdi, kako človek, ko ga igra povleče vase, zelo hitro pozabi na to, da so povsod kamere. In kljub kameram pred očmi vse Slovenije počne vse tisto, kar se sicer ne sme, kar skrivaš in ne priznaš – če si v realnem svetu. Je bilo pa tudi zelo veliko iskrenih čustev, kot sem rekla. Zelo veliko iskrenih prijateljstev se je razvilo. Verjemite, tekmovalci so danes vsi prijatelji, kljub vsemu divjemu dogajanju, ki mu bodo gledalci priča.«

Ste ob spremljanju desetih različnih karakterjev in odnosov med njimi tudi sami prišli do kakšnega novega spoznanja?

»Absolutno, Paradise Hotel je igra, ki nam nastavlja ogledalo. Kdor se nad tekmovalci zgraža, se zgraža nad samim seboj. Pritiski, ki so jim bili podvrženi, niso majhna stvar. Tisoče kilometrov od doma, brez kakršnegakoli stika z domačimi, pod res velikimi psihološkimi pritiski strateške igre – v hotelu je kmalu zavladala prava paranoja – padejo maske in pod temi posebnimi pogoji se marsikdo razkrije v za domače in samega sebe neprepoznavni obliki.«

Bi se sami kdaj odločili za sodelovanje v tovrstnem šovu?

»Ne, nisem iz takega testa. Nisem dovolj pogumna, poleg tega pa mi preveč pomenita moja intima in moj mir.«

Ste sicer ljubiteljica resničnostnih šovov?

»Ne, nikoli jih nisem spremljala.«

Pogosto slišimo, da resničnosti šovi poneumljajo ljudi. Kaj bi rekli za Paradise Hotel?

»Kot sem že rekla, Paradise Hotel nam vsem postavlja ogledalo, ker je igra odnosov. Ker je igra, je pač vse, kar počnejo, dovoljeno. Predstavljajte si, da igro začnete s ciljem osvojiti 50 tisoč evrov. Pridete v Paradise Hotel, kjer je pet parov. In imate največ štiri dni, da najdete in razbijete najšibkejši par, če želite ostati v hotelu in igri za 50 tisočakov! Kako se tega lotiti, je pa stvar vsakega posameznika. Pravil ni. So pa seveda posledice vsakih dejanj. Ali ni tako tudi v življenju? Imamo želje, cilje, poti do njih pa nikoli niso preproste. Krmarimo do njih, kakor vemo in znamo – in kakor so nas naučili. Nekdo s poštenimi prijemi, nekdo z malo manj. Zato še enkrat: Paradise Hotel postavlja ogledalo, to je njegova dodana vrednost, poleg razvedrila seveda. Kdor obsoja tekmovalce, obsoja sebe, si upam trditi. Malo počakajte, da se igra razplameni in boste videli, o čem govorim. Seveda pa v oddaji ne bo nič globokoumnega. Znanstvene razprave, pogovori o umetnosti, smislu življenja in podobno pač niso njen namen. Ima pa vrednost, o kateri sem govorila in je ne more nihče zanikati.«

V vlogi voditeljice vas, razen na Emi, še nismo srečali. Vam to kot igralki predstavlja izziv?

»No, ni res, da sem vodila samo Emo. Imam kar nekaj voditeljskih izkušenj, malo manj sicer pred kamero, na odru pa zelo pogosto povezujem dogodke. Je bilo pa vodenje resničnostnega šova zame nekaj novega. Iz teatra in filma sem navajena na zelo natančen sistem, vse je jasno vnaprej. No, resničnostni šov je pa nekaj drugega. Kljub vsemu stresu je bilo snemanje odlična izkušnja in še boljši trening iznajdljivosti, ko nimaš časa za priprave, ko ni sistema, ko se vse iz trenutka v trenutek obrača na glavo. Če bi me zdaj vrgli v katerokoli neorganizirano situacijo, ji bom kos z veliko manj stresa kot prej. Izziv mi vedno predstavljajo nove stvari, iz katerih se lahko kaj naučim.«

V prvi vrsti ste igralka. Vas v prihodnje spet čaka kakšen poseben igralski projekt?

»Kar nekaj jih je, ampak za sedaj še ne smem veliko govoriti o njih.«