Starejši še bolj životarijo

Po novi socialni zakonodaji varstveni dodatek prejema kar 70 odstotkov manj ljudi kot prej. Mnogi starostniki so se mu odpovedali, da ne bi obremenili dedičev.

Kranj - Varstveni dodatek je z uveljavitvijo nove socialne zakonodaje januarja letos postal socialno varstveni prejemek, po podatkih minis­trstva za delo, družino in socialne zadeve pa ga prejema kar okoli 70 odstotkov manj ljudi kot po stari zakonodaji (ta čas je v Sloveniji okoli enajst tisoč prejemnikov). Nekateri do njega niso več upravičeni, ker se po novem pri dodelitvi poleg dohodkov upošteva še njihovo premoženje in so tako presegli cenzus (za samsko osebo znaša 450 evrov na mesec), marsikdo pa se mu je odpovedal, saj je varstveni dodatek odslej treba vračati. Če namreč upravičenec po smrti zapusti premoženje, morajo dediči, ki niso socialno ogroženi, prejemek vrniti ali pa se zmanjša zapuščina. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je do konca lanskega leta prejel skoraj 9.700 zahtevkov za odpoved pravici do varstvenega dodatka, od tega okoli 480 na Gorenjskem. Na ministrstvu bodo do konca leta opravili analizo nove zakonodaje, sledile bodo morebitne spremembe.

Tudi v gorenjski pokrajinski zvezi društev upokojencev po besedah predsednika Janeza Sušnika opažajo, da so se številni staros­tniki ustrašili obremenitve premoženja in se kljub nizkim pokojninam odpovedali varstvenemu dodatku. »Menim, da premoženja pri določitvi varstvenega dodatka ne bi smeli upoštevati. Premoženje je pridobljeno na različne načine, nekateri so garali zanj celo življenje, drugi so ga podedovali. Nihče pa zaradi tega ne bi smel biti oškodovan,« meni Sušnik. Kot pravi, bo država morala v sistem bolje vgraditi še socialno kategorijo, da bo tistim s prenizkimi pokojninami omogočila dokaj normalno preživetje, ne pa da je z novo zakonodajo nekatere pahnila v še večjo revščino.

»Tudi na Jesenicah so primeri, ko so se starejši raje odpovedali varstvenemu dodatku, da bodo otrokom omogočili dedovanje,« opaža Ivanka Zupančič, ki v jeseniškem društvu upokojencev vodi projekt Starejši za starejše. Kot najbolj ogrožene je izpostavila starostnike, ki po smrti živ­ljenjskega sopotnika v hiši ostanejo sami. »Finančno tega ne zmorejo in dobesedno životarijo. Mnogi se težko odločijo za prodajo nepremičnine, za katero so dolgo garali, in odhod iz kraja, v katerem so preživeli večino živ­ljenja,« pravi Zupančičeva. Starostnikom v stiski skupaj z Rdečim križem in Karitas pomagajo s prehranskimi paketi, napotijo jih tudi na center za socialno delo po enkratno denarno pomoč. Upoštevanje celotnega premoženja pri dodelitvi varstvenega dodatka se ji zdi dokaj poštena rešitev: »Če starejši ne želijo obremeniti premoženja, bi jim otroci oz. dediči morali finančno pomagati. Žal marsikje otroci sploh ne vedo, kako njihovi starši životarijo.«