Kmet, ki veliko razmišlja, kako bi si olajšal delo

Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije in Zveza slovenske podeželske mladine sta za inovativnega mladega kmeta izbrali 30-letnega Petra Rozmana, gospodarja na Koroščevi kmetiji v Stražišču pri Kranju.

Kot sta zbornica in zveza zapisali v obrazložitev, vedno razmišljate, kako bi si na kmetiji s stroji olajšali delo, prihranili pri času in denarju …

»Poglejmo to na primeru krompirja in drv. Tako za drva kot za krompir se cena oblikuje na trgu. Za krompir je trenutno 19 centov za kilogram in za drva 55 evrov za prostorninski meter. Ker je cena takšna ne glede na to, koliko dela kdo vloži v pridelavo oz. v pripravo, se prizadevamo tudi s tehničnimi izboljšavami strojev poenostaviti delo in si znižati stroške. Včasih je bolje dobro razmisliti, kako si s stroji olajšati delo, kot se na roke lotiti dela.«

Izdelali ste povezovalnik in cepilnik drv …

»Na trgu je veliko različnih povezovalnikov drv, na kmetiji smo naredili takšnega, ki najbolj ustreza našim potrebam. Omogoča lažje in hitrejše razžagovanje drv na različne dolžine, možno ga je priključiti tako na traktor kot na viličarja, z enim polnjenjem pa lahko pripravimo en prostorninski meter drv. Manj je prekladanja, poleno primeš le dvakrat – prvič, ko ga scepiš in ga vržeš v povezovalnik, in drugič, ko ga neseš v peč.

Ko sem delal cepilnik drv, sem vanj vgradil tudi nekatere izboljšave, ki so se mi na podlagi izkušenj zdele praktične. Cepilna miza na tlačnih ležajih omogoča poljubno obračanje drv, cilinder pa dve hitrosti cepljenja drv. Na trgu stane cepilnik okrog tri tisoč evrov, takšen, kot sem ga naredil, me je brez upoštevanja vrednosti lastnega dela stal 1.500 evrov.«

Razvijate že tudi novo izboljšavo …

»Pri siliranju krme dodajamo silirne dodatke neposredno ob polnjenju silosa. Dodajamo jih po občutku, tudi ne dovolj enakomerno po vsej silirni masi, zato sem se že lotil izdelave aplikatorja, s pomočjo katerega bomo lahko enakomerno dodajali dodatke že med pobiranjem krme z nakladalko. »Napravo« bom spravil skupaj čez zimo, stala me bo okrog dvesto evrov, na trgu pa bi za najenostavnejši dozator odštel sedemsto evrov.«

Ekonomika v kmetijstvu verjetno sili kmeta v razmišljanje, kje bi lahko zmanjšal stroške, kaj poenostavil …

»Ko se pokvari stroj, v lastni režiji popravim vse, razen motorja pri traktorju se ne lotim. To je zame najbolje plačana ura na kmetiji. Marsikdo me vpraša, zakaj raje ne zaprosim za pomoč mehanika. Tudi jaz bi bil raje samo kmet, ki prideluje krompir in molze krave, a naj mi kdo od ekonomistov izračuna, kako je ob ceni krompirja pet centov, kolikor je bila, na primer, lani najnižja cena, lahko moje delo normalno plačano. Pa ne gre samo za to: izboljšave in popravila strojev so tudi moje veselje.«

V kmetijsko gozdarski zbornici ugotavljajo, da je na kmetijah veliko izboljšav, dobrih zamisli pa tudi pravih inovacij, a hkrati opažajo strah pred tem, da bi jih javno pokazali. Se s tem strinjate?

»Bi se kar strinjal. Ni prav, da vsak, ki naredi kaj novega, boljšega, to skriva v svojem »kevdru«; bolje je, da to javno predstavi in s tem tudi druge spodbudi k razmišljanju, kaj bi še lahko izboljšali. To prinaša razvoj in napredek.«

Kmetija, na kateri gospodarite, ima verjetno dolgo tradicijo …

»Po podatkih, ki so mi znani, njeni začetki segajo v sedemnajsto stoletje. Nekdaj je bila pri nas tudi gostilna in nekaj časa celo šola. Preteklost je bila kmetiji različno naklonjena, dobro se spominjam starega ata, ki je večkrat dejal, da so vse, kar so zaslužili, namenili za davke.«

Zdaj na kmetih vendarle ni tako hudo …

»Ko sem dobil položnico za plačilo nadomestila za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je za pol leta znašalo skoraj štiri tisoč evrov, sem mislil, da se časi, o katerih mi je govoril stari ata, spet vračajo. Problem je v tem, da je občina v preteklosti zemljišče spremenila v stavbno, ne da bi si na kmetiji to želeli. Če se hočemo v prihodnje izogniti konfliktom in tudi visokim zneskom, je edina rešitev, da zemljišče spremenimo spet nazaj v kmetijsko.«

Lahko na kratko predstavite kmetijo?

»Poleg te kmetije v Stražišču sem po tetah podedoval še manjšo kmetijo na Gorenji Savi, obe skupaj imata trinajst hektarjev kmetijskih zemljišč in dvajset hektarjev gozda. Ukvarjamo se z govedorejo, predvsem s prirejo mleka, ter s poljedelstvom in gozdarstvom. Redimo štirideset govedi, od tega štirinajst krav molznic. Pridelujemo žita, koruzo, krompir, zelje, korenje, drobnjak, por …«

Pridelujete samo za lastne potrebe ali tudi za prodajo?

»Stražišče s svojim prebivalstvom je kar močno zaledje potrošnikov. Kar precej prodamo doma, na dvorišču. Takšna prodaja postaja zadnje čase za potrošnike in tudi kmete vse bolj zanimiva. Potrošniki vidijo, kje in kako nastaja hrana, pri tem pa jim ni nič zavito v lep papir kot, na primer, v trgovskih centrih. Takšen stik je koristen tudi za kmeta, saj tako neposredno spozna, kaj si potrošniki mislijo, kaj si želijo … Kupec pride in mi odkrito pove: Pero, imaš dober krompir! Pero, kaj si ti meni dal?!«

Je gozd le banka za hude čase ali z njim tudi aktivno gospodarite?

»V zadnjem času sem se začel bolj ukvarjati tudi z gozdarstvom, predvsem s pripravo bukovih drv za lastne potrebe in za prodajo. Pri gospodarjenju pazim, da iz gozda jemljem s pravo mero in da bo kaj ostalo tudi za naslednike. Že res, da drevesa rastejo, a ko jih enkrat posekaš, traja desetletja, da vzgojiš nova, takšna za posek. Ne bi bilo pravično, da bi gozdove izsekaval samo za to, da bi si v življenju lahko kaj več privoščil.«

Stari ste trideset let in že gospodar. Dejansko ste mlad gospodar …

»Na tej kmetiji sem odraščal pri stari mami in starem očetu, oba sta zdaj že pokojna, mama je umrla prejšnji mesec, oče, ki je bil invalid, pred desetimi leti. Vseskozi sem jima pomagal, le redko sem si lahko privoščil počitnice. Stara starša sta vseskozi računala, da bom prevzel kmetijo. Tudi izobraževal sem se za kmetijstvo, obiskoval sem srednjo mlekarsko in kmetijsko šolo v Kranju.«

Vidite kot mlad kmet perspektivo v kmetijstvu?

»Če ne bi videl perspektive in če ob vsem tem ne bi imel še veselja do dela na kmetiji, ne bi kmetoval. Kmetija za zdaj še zagotavlja dohodek za skromno preživljanje družine, a je tako, da kakšen mesec ne zaslužimo toliko, da bi si z ženo lahko »izplačala« plačo. Za primer, če bi se v kmetijstvu vse »podrlo«, imam še rezervni scenarij. Morda bi se lahko preživljal z delom v moji delavnici.«

Sta z ženo kdaj razmišljala, da bi šel kdo tudi v službo?

»Za enkrat še ne, a če ne bi bilo drugega izhoda, bi bila lahko to tudi ena od možnosti. Sicer tudi v službah ni rožnato. Žalostno je, da je marsikateri delavec v tem sistemu toliko vreden kot nek stroj. Ko ga ne rabijo več, ga zavržejo.«

Je delavca za pomoč na kmetiji težko dobiti?

»No, zoprno ga je vzeti! Usposobiti ga je treba iz varstva pri delu, mu dati zaščitno opremo, ga seznaniti z delom … In če se mu na kmetiji kaj zgodi, je kriv lastnik, gospodar. Ob tem si mislim: bolje je, da vse naredimo sami, pa čeprav delamo malo dlje.«

Načrti …

»V sedanjem hlevu »tolčemo rusa«, to pomeni, da je še veliko ročnega dela, zato se bomo najprej lotili gradnje novega hleva na prosto rejo in s sodobnim molziščem. Delali bomo v lastni režiji in brez posojila, tega smo najeli že za izplačilo dedičev. Tako bomo gradili malo dlje, a je pomembno, da breme posojila ni pretežko in da zvečer lahko mirno zaspiš.«

Boste kandidirali na razpisu za državni oz. evropski denar?

»Nepovratna sredstva so kot vaba, korenček, a ko kmet zanj enkrat zgrabi, mora izpolnjevati številne zahteve, sicer mu celo grozi, da mora denar vračati. Razpis za mladega gospodarja je bil zadnji, na katerega sem se prijavil.«