Slovenija ga je toplo sprejela

Med deseterico lokalnih turističnih vodnikov, ki jih je letos izšolal Zavod za turizem Preddvor, je eden še posebej zanimiv. To je Abdel Touhami iz Alžirije, pripadnik saharskega ljudstva Tuaregi. Z ženo Miro, domačinko iz Preddvora, in sinom Aminom živi med Slovenijo in Nemčijo.

Povejte za začetek, kako ste sploh prišli v Slovenijo, v Preddvor.

Nikoli nisem načrtoval, da bom kdaj prišel v Slovenijo, zanjo sploh nisem vedel. Spoznal sem jo, ko je prišla v Afriko moja sedanja žena Mira (ddr. Delavec Touhami, op. avt.). Mira, ki je med nas prišla kot humanitarka, je spoštovala kulturo v Alžiriji živečih Tuaregov, spoznali smo jo ne kot Evropejko, turistko, temveč predvsem kot človeško bitje. Tudi osebno sem pri njej začutil nekaj posebnega, česar nisem še pri nikomer. Ko sva se srečevala in se pogovarjala, mi je predstavila tudi Slovenijo, in to v najbolj plemeniti luči, kar me je še dodatno motiviralo, da izvem kaj več. Mira je prihajala v Afriko in videla, kako revno živijo mnogi ljudje v puščavi, pomagala je z zdravili, oblačili in drugimi potrebščinami. Tudi prek tega sem spoznal njeno plemenito naravo, začutil sem, da je prava ženska zame. Poročila sva se in prišla sva v Slovenijo, kjer sem videl, v kakšnem lepem okolju sredi narave je odraščala, kako jo je zaznamoval duh tega okolja, in tako sem doumel, zakaj ona vse to počne za druge. Slovenijo sem vzljubil kot svoj drugi dom. Zdaj že nekaj let s sinom živiva v Nemčiji, kjer Mira izobražuje potomce Slovencev in jih tako povezuje z njihovo domovino. Verjamem, da izobraženci predstavljajo most med narodi in jih povezujejo med seboj, kar se mi zdi tudi ženino poslanstvo. Osebno se z Nemčijo ne čutim tako tesno povezanega kot s Slovenijo, se pa s tamkajšnjo slovensko skupnostjo.

Kako pa v tuji deželi čutite do svoje domovine?

Svojo deželo ves čas nosim v srcu. V naši kulturi pravimo, da je drevo močno in raste, če ima trdne korenine, sicer propade. Sicer pa med svojo in vašo kulturo ne vidim velike razlike. Obstajajo razlike v naravi, geografiji, ekonomiji, glede človeških vrednot pa ne. V vsaki deželi avtohtoni ljudje predstavljajo vrednote, ki so prava podoba dežele. K takim ljudem sem prišel tudi v Slovenijo. Izkazali so se s prav tako žlahtnostjo in gostoljubnostjo, kot jo poznam pri svojih rojakih. Ko prideš k njim, te sprejmejo in postrežejo in ne dobiš vtisa, da si tujec.

V svoji domovini ste bili turistični vodnik, ali to delo opravljate tudi v Nemčiji?

Izviram iz turistične družine, območje, iz katerega izhajam, je med turisti zelo priljubljeno. V domovini sem bil turistični vodnik v puščavi. Lahko bi rekel, da imam turizem v genih. V Nemčiji živi moj stric, ki se prav tako ukvarja s turizmom. Sam zdaj ne opravljam nekega uradnega dela. Trenutno skrbim za otroka, medtem ko je žena zaposlena s šolskim delom. Prav tako veliko sodelujem pri projektih s Slovenci v Nemčiji. Ti so zelo ponosni na svoje korenine in se veliko družijo, nenehno potekajo aktivnosti, jaz pa pri tem z veseljem sodelujem.

Kaj vas je pripravilo do tega, da ste se v Preddvoru prijavili na tečaj za turističnega vodnika?

To je povezano z vašim prvim vprašanjem. Kot sem dejal, je Mira delala kot humanitarka v Afriki in veliko naredila za nas, kar pripisujem tudi vrednotam okolja, iz katerega izvira. Začutil sem, da moram to na neki način vrniti in pokazati tudi hvaležnost Sloveniji in Preddvoru, kjer so me lepo sprejeli. Če ste me obdarili, bi rad to vrnil in to lahko storim najbolje, kot znam, s turističnim vodenjem. Na srečanju ob podelitvi licenc za lokalne turistične vodnike sem povedal zgodbo iz svoje kulture. Vnuk vpraša starega očeta, kako naj postane uspešen in srečen. Ded mu je dejal, da mu bo odgovoril pri večerji. Ko je babica prinesla skupno skledo z jedjo in jo postavila sredi mize, je ljudem okoli mize razdelila žlice na dolgih ročajih. Hoteli so začeti jesti, a z dolgimi žlicami niso mogli prinesti jedi v usta. Ko so se pritožili, da tako ne gre, jim je stari oče svetoval, da se bodo nasitili, če bodo z žlicami hranili drug drugega. In je šlo. Tako to deluje tudi v življenju: če želiš biti srečen, moraš 'hraniti' drugega. Drug drugega lahko dopolnjujemo. Ta vrednota je pomembna za naše harmonično življenje, za naše sobivanje.

Kaj ste se naučili na tečaju?

Vsebinsko je bilo to zelo bogato izobraževanje, ki je predstavilo ne le Preddvora, pač pa tudi zgodovino Slovenije. To je podobno kot pri človeku: predstaviš se z imenom, a tudi s priimkom, kar označi tvojo družinsko pripadnost. V tem primeru gre za pripadnost Sloveniji. Pri šolanju za lokalnega turističnega vodnika mi je zelo pomagalo predhodno znanje, ki sem ga dobil o Sloveniji od Mire. Zelo sem ji hvaležen, enako tudi občini in zavodu za turizem za priložnost in zaupanje, da kljub dejstvu, da sem tujec, verjamejo, da bom pri svojem delu dal vse od sebe. Pred nekaj dnevi sem že vodil skupino turistov iz tujine. Povedal sem jim veliko iz zgodovine Preddvora, o gradu Dvor, o Franu Lakmayerju ... Vse se jih je zelo dotaknilo. Zanimalo jih je tudi, zakaj se iz cerkve vsake toliko časa sliši zvonjenje. Ogledali smo si poročni drevored pri gradu Hrib, povedal sem jim zgodbo o dolgoletni sreči mladoporočencev in pare spodbudil, naj moški svoje žene v naročju odnesejo skozi drevored, kar so z veseljem tudi naredili. Take zgodbe so v turizmu zelo pomembne. Kot človek iz družine, ki se ukvarja s turizmom, lahko povem, da v turizmu ni toliko pomembna količina kot kakovost, ne toliko število turistov, ki obiščejo deželo, temveč vtisi, ki jih odnesejo o gostoljubju njenih ljudi. Te potenciale Slovenija kot zelo slikoviti del Evrope nedvomno ima, lahko bi se morda celo preživljala izključno s turizmom.

Izpit za turističnega vodnika ste menda delali v angleščini ...

Res je. Test je bil sicer v slovenščini, vendar sem v slovenski slovnici še šibak, zato sem se dogovoril, da na vprašanja v slovenščini odgovarjam v angleškem jeziku. Hvaležen sem, da mi je zavod za turizem to omogočil.

Tudi turiste vodite v angleškem jeziku. Katere jezike še govorite?

Najprej je to moj materni jezik, »tamašek«, jezik Tuaregov. Govorim tudi arabsko, prav tako francosko, slednjič je bila Alžirija dolgo francoska kolonija. Govorim angleško in nekaj nemško, zdaj tudi slovensko. Jezik je sicer težak, a če imaš nekaj rad, ti gre lažje.

Povejte kaj o svojem turističnem vodenju v domovini, kjer ste turiste vodili predvsem po puščavi.

Turizem v puščavi je povsem nasproten tistemu v mestih. Tja potuje nekdo, ki potrebuje mir in povezanost z naravo, ki se želi poglobiti vase. Filozofija Tuaregov pravi, da je puščava ogledalo duše. Puščava, ki je v naši kulturi navdihnila mnoge velike duhove, sodobnemu človeku lahko nudi poduhovljeno izkušnjo, lahko je vir zdravljenja njegove duše. Tam je človek brez elektrike, hladilnika, telefona, televizije ... Tam se lahko poveže z naravo, zazre sam vase in dobi odgovore na svoja notranja vprašanja. Narava je nekaj živega, govori ti s svojim jezikom, če ji le želiš prisluhniti in jo razumeti. Turisti, ki prihajajo v puščavo, so pogosto zelo izobraženi in znajo ceniti kakovost obiska in dragocenost izkušnje, ne iščejo zabave, ne želijo se razkazovati, pač pa iščejo potrditev svojih notranjih vrednot.

Zdaj ste daleč od doma. Kako se počutite? Kako ste bili sprejeti v Sloveniji?

Svoj dom ves čas nosim v srcu, kjerkoli že sem. V Sloveniji pa sem bil zelo toplo sprejet in hvaležen sem za ponujeno roko in za odprtost vaših domov. Tudi sam iskreno pristopam k ljudem in moja energija očitno deluje. Želim si, da bi bil moj otrok povezan z obema kulturama, saj to pomeni, da bo notranje bogatejši. Trenutno z družino živimo med Nemčijo in Slovenijo, pogosto potujemo sem in tja (takšno je tudi življenje nomadskih Tuaregov), v prihodnje bi se radi v Slovenijo tudi vrnili. Moja žena je zelo navezana na domovino, na domači kraj, ljubi svoj jezik, ponosna je in želi domovini dati čim več. Jaz jo pri tem z veseljem podpiram.