Legendarna T24 - skoraj pozabljena pot

Marjan Zupančič je dosegel nov najhitrejši čas Tržiške planinske poti. V Sloveniji prav gotovo eden od najtežjih gorskih ultramaratonov ima zdaj mejnik, ki ga bo zelo težko premakniti.

Tržič - Enainštiridesetletni Marjan Zupančič iz Bohinjske Bistrice se je v športno zgodovino že vpisal kot sedemkratni zmagovalec Triatlona jeklenih. »Kraljeva krona« in najboljši čas tega triatlona sta še danes v njegovi lasti. Športnik od glave do pete, letos državni prvak v gorskem maratonu se je legendarne T24 lotil z vsem spoštovanjem, saj je poizkusil že pred leti, vendar takrat mu ni uspelo izboljšati rekorda domačina, Tržičana Aleša Rozmana, ki je vse do letos znašal 15 ur in 15 minut. Cilj Tržiške planinske poti ali T-24 je v času 24 ur povezati deset najvišjih tržiških vrhov. Dolžina ultramaratona je okoli 70 km s 6700 m vzponov in prav toliko spustov.

Začetek proge je v Tržiču na avtobusni postaji. Potem pa se mora tekmovalec zapovrstjo povzpeti na Dobrčo (1634 m), Begunjščico (2060 m), Vrtačo (2181 m), Košutico (1962 m), Veliki vrh Košute (2088 m), Veliko Kladivo (2094 m), Košutnikov turn (2133 m), Stegovnik (1692 m), Storžič (2132 m) in Tolsti vrh (1715 m). Pot je krožna, zato sta tako start kot cilj v Tržiču. Pravila pa ne predpisujejo vmesnih poti med kontrolnimi točkami. Lahko se teče po povsem poljubnih poteh. Zato je zelo pomembno, da si tekač progo predhodno natančno ogleda. Namreč na številnih mestih poti niso označene, ponekod pa se teče celo po brezpotju. Minilo je že več kot deset let, odkar je zadnji tekač preizkušal svoje zmogljivosti na T24. Pred dobrim desetletjem je bil ultramaraton uradno organiziran zadnjič. Marjan je na najboljši in najhitrejši način obudil legendo, o kateri je takole pravil:

»Imel sem srečo z vremenom, da je zdržalo, kljub dokaj slabim obetom ni deževalo. Začel sem ob 4. uri pred občino Tržič, čez uro in petnjast minut sva bila na Dobrči skupaj z Juretom Čebaškom, ki me je na začetku spremljal. Spust z vrha je bil vratolomen. Bila je gosta megla, gps ni delal, rešilo me je to, da sem dva dni nazaj še enkrat šel pogledat, kje bo potekal spust. Mimo Prevala sledi strm vzpon na Begunjščico, tempo je oster - hotel sem se držati časovnic. Juretu, ki je začel rahlo zaostajati, povem, da naj gre kar tako naprej, ker bom z vrha tako ali tako prišel nazaj, da se potem po melišču spustiva navzdol na Zelenico. Vrh dosežem v dveh urah in 57 minutah. Ravno pri vstopu v strm spust se spet srečava. Nadaljujeva spust, previdno, vendar hitro. Jure mi da dva gela (bil je moj šerpa) in predlaga, da grem naprej, ker ne bo mogel navzdol tako hitro. Kot kamikaza, vendar še vedno pod nadzorom, odbrzim navzdol. Na Zelenici sem v 15 minutah. Sledi vzpon na Vrtačo, 2180 m, na začetku se rahlo vzpenja, nato jo zavijem desno naravnost proti vrhu, strmina je huda. Na vrhu je čas 4 ure in 3 minute, poženem se navzdol, sprva po travi nato po melišču, v dobrih 22 minutah sem spet na Zelenici, tu spet nadaljujeva skupaj spust na Ljubelj. Po 4 urah in 43 minutah se prileže topel čaj. Tu naju pričaka Valentin iz TGsportlife, obnovim zalogo nekaj gelov, Jureta pa odpelje nazaj v Tržič. Pot nadaljujem do prve serpentine po cesti, nato zavijem levo v hrib (ta del do dolge njive sva prejšnjo soboto obdelala z Miklošo). Na Košutnici, 1966 m, ura pokaže 5 ur in 51 minut, sledi nekaj kar zahtevnega spusta in že sem na sedlu. Tu si dam palice na hrbet in začnem s plezanjem. Ta del me je najbolj skrbel, je nevaren, bila je gosta megla, jeklenice in klini pa so bili poledeneli. Po 6 urah in 32 minutah sem na Velikem vrhu, 2088 m, in usklajeno ravno na vrhu se dobiva s Tonetom Karničarjem. Tu je rahlo megleno in piha močan hladen veter. Tone teče spredaj, da mi ni treba gledati smeri, tempo je oster, tak da ga komaj sledim, najprej rahlo navzdol, nato spet gor. Kladivo, 2094 m, doseževa točno po 7 urah. Tu gre pot spet navzdol, vesčas tečeva, pa spet gor, dol, gor, dol. Zaradi varnosti sva šla do Košutnikovega turna zgoraj skoraj ves čas po markirani poti!!! Ker sva vse spuste in ravninice pretekla v ostrem tempu, vzpone pa s hitro hojo, mislim, da nisva kaj dosti zgubila na času. Na vrhu Košutnikovega turna sva po 8 urah in 16 minutah. Sledi noro hitrih 16 minut spusta do dolge njive. Tu se slikava in nato nadaljujem sam proti Stegovniku, 9 ur in 50 minut (ves čas hitro tečem razen strmih vzponov). Sledi spust na Javornik po 10 urah in 36 minutah. Tu me čakata moja draga Katarina in Bojan Ambrožič. Popijem topel čaj, zamenjam nogavice in hitro naprej. Pot gre najprej malo navzdol po kolovozni cesti, Bojan diktira hiter tempo. Ko začneva vzpon, se pokaže, da sem že malo v rdeči coni (za mano je že 11 ur mučenja). Kljub temu doseževa vrh Storžiča v 56 minutah oz. ura kaže 11 ur in 36 minut. Tu se, kljub temu da sem izmučen, zavem, da če ne bo kake nesreče (zvin gležnja), bo čas Tržiške poti - T24 izboljšan. Sledi hiter spust proti Polani. Stiskam zobe in s težavo držim tempo Bojana. Bolečine so hude (kolena, stopala ...). Ko greva dol, si želim, da bi šlo gor, ko gre gor, obratno. Začneva še zadnji vzpon na Tolsti vrh, 1717 m, kolikor se da, se trudim hitro vzpenjati, pomagam si s palicami. Na vrhu ura kaže 12 ur in 42 minut. Sledi hiter spust, s težavo se trudim držati Bojana, če ga ne bi bilo poleg, se zagotovo ne bi tako mučil in bi bolj lagodno nadaljeval spust. Da je res letelo, pove čas, saj sva s Tolstega vrha mimo Kriške do Tržiča potrebovala le eno uro. Hvala, Bojan, ko boš sam kdaj šel po tej poti, sem tvoj dolžnik. Pritečeva na cesto v Tržič, sledi še 300 m ravnine mimo avtobusne postaje in levo čez most pred občino. Cilj, konec trpljenja. Tu naju počaka Katarina, ki ovekoveči prihod v cilj. Skoraj sem pozabil na uro, ustavim jo in ta kaže: 13 h, 42 min, 50 s.

Hvala vsem, ki so držali pesti, mi pomagali pri načrtovanju poti, ogledu posameznih odsekov, še posebej pa spremljevalcem na poti: Juretu (oprosti, če sem te preveč gonil, je bilo še na začetku, ko sem bil še poln energije, če bi bilo na koncu, bi bilo obratno, vprašaj Bojana), Tonetu, bil si super diktator (tempa), Bojanu, bil si ob meni, ko je bilo najtežje, prižigala se je rdeča lučka, spravil si me od Planine Javornik čez Storžič-Polano- Tolsti vrh-Kriško in navzdol do Tržiča v treh urah in nekaj minutah. Če bi bil tu sam, zagotovo ne bi bilo tako. Hvala pa tudi moji dragi Katarini, ki me je pri tem podpirala in mi pomagala.« Tako je svojo zgodbo, eno od mnogih etap njegove športne kariere, zaključil Marjan Zupančič, ki pa se že spogleduje z novimi izzivi.