Cankarjev obisk pri Finžgarju

Konec novembra 1910 je Finžgarja, župnika v Sori, obiskal Izidor Cankar, Ivanov bratranec. Pogovor je zapisal in ga leta 1911 objavil v književni reviji Dom in svet, pozneje še v knjigi z naslovom Obiski (1920). Če vas zanima, preberite, kaj sta govorila.

Ko sem sedel na vlak – bilo je koncem novembra – se v Ljubljani še nikakor ni hotelo prav zjasniti. Le za trenutek se je včasih nad mestom pretrgal zastor zimske megle, svetla modrina neba se je le za hip prikazala, da se takoj zagrne, in kar nas je v Ljubljani med deževnim tednom želelo solnca in luči, smo obupavali. Toda komaj je vlak bil izza Vižmarij, je svetloba planila med megle, ob tiru se je prikazala dolga, rjava senca voz in sinji odsev pare, snegovi na Karavankah so zablesteli, Gorenjska se je razodela – jutro je bilo kot žlahten kristal.« Tako je Izidor Cankar uvedel svojo pot k Finžgarju v Soro. »V Medvodah sem izstopil ter se napotil po stezi proti Sori, kjer župnikuje in misli in piše Fr. S. Finžgar. Bil sem namenjen k njemu na literaren pogovor in sem le iz srca želel, da ga najdem pri dobri volji. Čez pol ure krepke hoje se je dvignila tik pred menoj na zložnem hribu sorska farna cerkev, oziraje se s čuječim očesom po gosposkem župnišču, vasi in ravnem polju. Vzpel sem se po zmernem klancu v vas, in preden sem še prišel pod hrib, sem zapazil Finžgarja sredi ceste: stal je trdno razkoračen pred delavcem, ki je kopal novi vodovod, mu z besedo in levico nekaj živahno dopovedoval, s kazalcem desnice pa se odločno tolkel po čelu, kar je bilo delavcu očividno zelo všeč. Stopil sem bliže, mu podal roko ter nato s potrpežljivo vdanostjo poslušal razpravo o vodovodih. Ko je bila razprava končana, je prišel mojster naznanit, da je v šoli počila cev. Napotili smo se takoj tja in nanovo sem z vdano potrpežljivostjo poslušal razpravo o vodovodnih ceveh. Finžgar se je pri tem izvrstno zabaval. Njegova vedno elegantna postava je bila sicer v delavnik in doma nekoliko manj salonska, toda obraz mu je bil ves živ in napet, kakor kadar razžarjen in prepričanja razgret debatira v Ljubljani. Njegovo visoko čelo, nagubano v mnogo plasti, se naglo giblje in izpreminja kot misel. Pogled, ki je stoičnomiren, skoro mrtev ter zastrt s težkimi vejami, le včasi vzplamti v pritajenem ognju. Obraz, malodane stiliziran z globokimi gubami, oživi v pogovoru, mišičevje deluje neenakomerno in nervozno, a zelo izrazito; to spominja na rajnega Medveda …«

Finžgar je gosta povabil v župnišče. »Sedla sva v pisarno, pogovor se je razplel; soba je bila ugodno topla in odkritosrčnost se drži najrajša toplih sob, ko je zunaj mraz. Prižgal sem si cigareto. Finžgar jo je odklonil, a ko se je v pogovoru ogrel, je nevede posegel po njej. Govori z globokim glasom, ki vedno prihaja iz polnih prsi. Privadil se je širokih gest, ki postanejo v ognju debate nasilne: večkrat udari ob mizo in skoči s stola. Od besede do besede je odkritosrčnejši in intimnejši.«

Kako delaš?
»Kako pišem? Jaz moram imeti, preden začnem, misel popolnoma jasno pred seboj, načrt dejanja od začetka do konca, brez malih okraskov seveda. Vsak junak – vsaka oseba – ki sem jo popisal, živi. Postregel bi lahko s fotografijami. Ireno /iz romana Pod svobodnim soncem, op. M. N./ sem iskal v Ljubljani trikrat pri koncertu. Nekoč se je pa zgodilo, da je sedela pri koncertu Glasbene Matice pred menoj neka gospodična v reformni obleki. Takrat nisem pevcev nič slišal. Moj tovariš je zapazil, da sem raztresen, in mi je rekel: 'Ti nekaj iščeš!' – 'Ne, sem že našel, hvala Bogu!' sem mu odgovoril. Tisti večer se je duh Irene učlovečil … Da, jaz moram imeti vse živo pred očmi, sicer ne morem pisati. Ko sem prišel v romanu do dvobojne scene, nikakor nisem mogel naprej. Kot dijak sem se učil boriti, študiral sem tudi iz knjig, a bilo je vendar težko. Tedaj sem se jel dvobojevati sam s seboj: naskakoval sem, se branil, podlegal, zmagoval, sekal rane in umiral. Utrudil sem se, toda nato sem stran napisal v petih minutah.«

Kdaj delaš?
»Pišem vedno dopoldne od osmih do dvanajstih, le izredno proti večeru. Navadno delam precej hitro, ker je že vse pripravljeno, preden sedem k mizi. Premišljujem vedno hodeč, na prostem ne morem delati. Tiste čase, ko sem pisal svoje večje stvari, sem živel samo v načrtih in lepih besedah; takrat sem besede skoro jedel in pil. Zato mi je šlo pisanje samo dosti hitro od rok.«

Kdaj si začel literarno delati?
»Najprej kot dijak v alojzijeviških Domačih Vajah, katere visoko cenim zaradi izrednih zaslug, ki se jim ima zanje zahvaliti naše slovstvo. Pozneje v društvu Academia operosorum. To je bilo tajno društvo, ki se je osnovalo ob stoletnici nekdanje Academiae operosorum. V njem so sodelovali bogoslovci in duhovniki, duša mu je bil rajni Benkovič. Imelo je geslo: A. O. To je pomenilo: alfa in omega, apage otium!, apis operosa, avete omnes! in Academia operosorum. Posamezni funkcionarji društva so imeli svoja imena; predsednik je bil Stražimir, blagajnik Branimir, tajnik Pazimir. Udje so imeli dolžnost, tekom enega leta spisati daljše delo katerekoli vsebine. Če ga kdo ni spisal, je moral dokazati, da ga je pripravljal. Shajali smo se v Ljubljani v gostilnah in privatnih hišah. Zanimivo je, da ni nihče vedel, da je sprejet; kak ud ga je obdelaval in pripeljal na občni zbor ter naznanil njegov pristop. V društvu so bili Benkovič, Medved, Hribar, Štrukelj, Stroj in iz Rima ven Opeka in Aleš Ušeničnik. Ko je Tomšič umrl, sem bil kot bogoslovec pet mesecev nepodpisan urednik Vrtca ter sem ga večinoma tudi sam pisal. Moja prva tiskana stvar ni bila ne pesem, ne proza, marveč drama Mladi tat. Prvi pa je bil napisan, Gozdarjev sin, ki sem ga sestavil v osmi šoli in ga odposlal Mohorjevi družbi. Toda tajnik mi je odgovoril dobesedno: 'Povest ni sprejeta, ne vem, zakaj.' Nato sem jo nesel Žitniku, ki mi je dal 10 goldinarjev iz lastnega žepa in jo takoj drugi dan tiskal v Slovencu. Takoj nato mi je pisala Mohorjeva družba: 'Zelo nam je žal, da povesti nismo sprejeli, ker je pisana kakor nalašč za prosto ljudstvo.' To je moj prvi honorar. Druga povest iz dijaških let je novela Zaroka o polnoči. Pokazal sem jo rajnemu dr. Lampetu, ki me je potem povabil na kosilo in mi zelo vesel izrekel tole kritiko: 'Vaša povest je in ni; ampak prepričan sem, da bodo tej, če boste pridni, sledile boljše.' Nato sem jo poslal Krajcu v Novo mesto, ki mi je čez par dni poslal 15 gld. honorarja in mi naznanil, da se povest že tiska. Vse, kar sem pisal – tudi v prvih letih – sem zajel iz resničnega življenja. S tem seveda nikakor nočem reči, da merim povest po njeni resničnosti; ne, to nima sploh nobenega pomena, če presojamo umetniško vrednost stvari.«

Kako si se literarno šolal?
»V celi gimnaziji nisem prebral nobenega romana razen slovenskih, in teh je malo. Začel sem enkrat brati Friedrich Barbarossa od Brandena in sem ga po sto straneh zaprl. Tudi pozneje sem bral malo, toda samo klasične stvari. Ljubi so mi Coloma, Sienkiewicz, Lev Tolsti, nad vse Shakespeare; stare klasike sem bral tudi izven šole. Za zabavo – bi rekel – nisem bral nikoli. Sedaj berem, kar izide slovenskega, drugega malo. Visoko cenim tudi Čehova in Maupassanta. Načina opisovanja sem se največ učil pri Zolaju. On ti popiše šopek na mizi tako, da zadiši iz knjige.«

Si v stiku z našimi slovstveniki?
»Izmed vseh prijateljev – literatov mi je ostal najboljši in najzvestejši Anton Medved, s katerim sva si vedno zelo odkrito in včasih trpko sodila svoje spise. Velikokrat sva bila polna dvomov, ali sva poklicana in ali niso vse obilne ure literarnega dela izgubljene. Strinjala sva se pa v njegovi devizi: Ko bi bila toliko časa posvetila hrupni politiki, bi najini blagajni izgledali drugače …«

Kaj sodiš o našem sedanjem slovstvu?
»Sodim veliko napako našega naroda, zlasti inteligence, da se premalo briga za leposlovstvo. Pred kratkim sem se peljal z gospodično, ki je bila izobražena in liberalna ter mi je imponirala, a Župančiča ni poznala. Toda krivi so tudi naši mladi pisatelji. Z načinom svojega pisanja silijo občinstvo, da se krog čitateljev vedno oži. Obdelujejo snovi, katere intenzivno zanimajo samo literate, ker le ti poznajo intimno življenje umetnikov; pišejo povesti iz umetniških krogov, ki so veliki masi bralcev tuji. Zato je moje prepričanje: da bi se vendar pri tem krasnem razvoju dušne analize in načina opisovanja v slogu in besedi ter tudi glede na to, da nimamo več samo diletantov, temveč pisatelje po poklicu, že vendar moral dobiti človek, ki bi nam po Cankarjevih besedah moral napisati veliki tekst.«

Dejal si, da se je umetnik odtujil ljudstvu. Ali ni čisto naravno, da inteligent-pisatelj piše za inteligenco? Ali nismo dolžni dvigniti ljudstvo k pisatelju in ne pisatelja ponižati do ljudstva?
»Gotovo. Toda med ljudstvom in inteligenco ne sme biti prepada, temveč mora peljati most z ene strani na drugo. Jaz držim ta most, kolikor morem, in mislim, da ga nikakor ne smemo podreti. Največja umetnost je pisati za ljudstvo in inteligenco obenem. Sto doktorjem govoriti ni težko; sto kmetom lepo govoriti je višek umetnosti. Knjige, ki jih uživa ljudstvo in inteligenca z enakim veseljem, so najboljše, kar jih je kdaj človek napisal. Tako je Sveto pismo, Homer, tako so pisali Tolsti, Dickens in Shakespeare, če hočeš. Glede mladih še nekaj. Opetovano sem jim že pravil, naj ne bodo ne Rusi in ne Francozi, temveč Slovenci. Mi imamo toliko tipov – in vendar nam sedaj tako radi rišejo človeka, ki je mogoč le v Parizu ali v Moskvi. Nas naj študirajo, literarnega rokodelstva pa naj se uče v tujini. Odločno tudi oporekam večni trditvi, da naš narod nima zgodovine in da je bil do neke dobe nekulturen. Vsi veliki evropski zgodovinski pojavi so glasno odmevali v Slovencih, n. pr.: boj med Štaufi in Gibelini, reformacija, kmetski upori, francoska revolucija, da ne pozabim turških bojev – brez knjige so vse ideje prešle na naša tla. Poleg tega pomisli še na narodno zavest slovenske individualnosti, ki se je skoz veke javljala v nošah, domači umetnosti – v slikarstvu, rezbarstvu in stavbarstvu.«

Kaj je vodilna misel tvojih spisov?
»Samo tisti bo resnična last celokupnega naroda, ki bo pisal tako, da narod spozna v povesti samega sebe, spozna vrline junakov in jih vzljubi, spozna pa tudi napake, katerih vedno brez zrcala ne vidi, in te zasovraži. Vsi naši sedanji pokreti, kakor jih idejno razvijajo in politično kakorkoli udejstvujejo, ne bodo med ljudstvom tako dolgo našli tal, dokler ne nastopijo kot sejalci idej pisatelji. Naloga pisatelja ni nič drugega, kot odkriti v naravi to, mimo česar gredo drugi z odprtimi očmi in ne vidijo. Star lovec mi je rekel – in njegova kritika mi je najbolj ugajala – o črtici Na petelina: Šestdeset divjih petelinov sem že ustrelil in vse se natanko tako zgodi, kot ste zapisali, a sam nisem tega ne videl, ne slišal, dokler nisem bral Vaše silhuete.«

Kaj razumeš pod besedo: katoliška literatura?
»Tega imena sploh ne priznavam. Pač obstoji literatura katolikov, a katoliške literature ni. To je razvidno že iz namena umetnosti, kot sem ga označil ravnokar.«

Se kot duhovnik ne čutiš vezanega pri pisateljevanju?
»Ne, jaz sem zadovoljen tudi kot duhovnik pisatelj. Naj bom odkritosrčen! Madžarska grofica H., ki sem jo o počitnicah kot dijak prepeljaval po Bledu, me je po maturi hotela spraviti na juridično fakulteto. Stavljala mi je najsijajnejše ponudbe, ki sem jih pa odklonil, in sicer zgolj iz narodnega navdušenja. Bil sem prepričan, da morem nesebično delovati le kot duhovnik … Kot duhovnik in pisatelj stojim na stališču najširjega – če hočeš – liberalizma. Tudi duhovnik-pisatelj lahko opisuje kočljive predmete. Toda kar je grdo, naj se pokaže kot tako; to je dolžnost vsakega pisatelja, naj bo duhovnik ali ne. Pisati pa tako, da postane to, kar je grdo, vzor, je vsakemu nedovoljeno. Pelji bralca preko blata po brvi in ga opiraj pri tem. Če kdo pravi: Duhovnik-pisatelj je vezan po svojem krščanskem svetovnem nazoru – pravim jaz: drugi so tudi vezani, vsak po svojem svetovnem nazoru. Rekel sem že enkrat pisatelju romana V krvi, da je on ravno tako in še tesneje vezan od svojega filozofskega sistema kot jaz, ki sledim Kristusu. Glede ljubezni bi sodil takole: To je pravzaprav edini predmet, s katerim bi radi strašili duhovnika. Toda ljubezen je najnaravnejše čuvstvo in je brez šole vsakomur dobro znana. Prav zato je zloraba ljubezenskega nagona v literaturi naravnost zločin. Če je pisateljeva dolžnost, pokazati to, česar drugi ne vidijo, je tudi tukaj njegova dolžnost, opisovati to, kar je v ljubezni lepega, vzvišenega, nizkotnim očem skritega, junaškega in požrtvovalnega. To pa sme in mora tudi pisatelj, ki je duhovnik. Kdor se ob tem spotika, je kriv ali priderije ali farizejstva.«

Kaj sodiš o prihodnosti našega slovstva? Ali nismo sedaj že na vrhuncu?
»Nikakor ne. Ta nedosežna rutina v brušenju posameznih kamenčkov, ki se zdaj javlja pri mladih, bo rodila može, ki bodo znali sestavljati mozaike. Zlata doba naše književnosti se šele pripravlja. Bog daj, da bi se ne dolgo …«