Drugačen Kralj Lear

Besedilo: Igor Kavčič
torek, 22. januar 2008 / 06:00

V Prešernovem gledališču smo si ogledali novo premiero, Shakespearovo tragedijo Kralj Lear v režiji Tomija Janežiča.

Četrta nova uprizoritev v gledališki sezoni je zagotovo tudi glavni letošnji projekt Prešernovega gledališča. Shakespearovo tragedijo Kralj Lear je kranjsko gledališče tokrat pripravilo v sodelovanju z Gledališčem Koper, s katerim so v preteklosti že sodelovali v predstavi Kralj Ojdip. Kljub temu da gre za gledališko klasiko, pa je v zadnjih letih eden najuspešnejših slovenskih režiserjev srednje generacije Tomi Janežič na oder postavil v mnogočem drugačno predstavo. Tokratna scena je zgolj globina gledališkega odra, z nekaj stoli in mizami, kostumi igralcev so oblačila, v katerih ti običajno pridejo na vaje … Režiser igralcu daje prednost pred zgodbo samo, zato uprizoritev poteka na dveh nivojih, ena je zgodba postaranega kralja Leara, ki se mu ponesreči delitev kraljestva, druga je nekakšen dokumentarec, kako nastaja gledališka predstava. Sočasen potek zgodbe in komunikacije med igralci, kot da so med vajo, lahko gledalca zmedeta ali pa veličini teksta dodajata novo dimenzijo. Janežiča bolj kot »končni izplen« igre, zanima umetnost igre same.

Odličen je Boris Cavazza v naslovni vlogi, njegov kralj Lear je tak, kakršnega si v zatonu svojih moči predstavljamo: ubog, zavržen, star. Sicer pa igralska ekipa na odru deluje zelo homogeno od izjemnega Gorazda Žilavca, ki je oblikoval kar pet vlog, suverenega Petra Musevskega kot norca, do Learovih hčera Vesne Jevnikar in Darje Reichman, pa Boruta Veselka, Gregorja Zorca … Tokratni Kralj Lear je vsekakor drugačna vizija gledališke klasike, o kateri bo na slovenski gledališki sceni zagotovo še slišati.