Iti ali ne iti?

Športni rekreativec je že v svoji naravi, svoji biti drugačen človek. Kdo smo, je vedno pomembnejše od nalepke, od deklaracije, ki opisuje, kaj počnemo. Pa ne drži ravno, vsaj pri rekreativcih je včasih pomembneje, kaj počnejo, kot pa, kdo sploh so. Zato je v Sloveniji tudi malce večja gneča v sektorju z napisom Ekstremno, kot pa so to vajeni po večini drugih dežel po svetu. Če se ukvarjaš s športno rekreacijo službeno in ljubiteljsko, gre pričakovati, da bodo ljudje sem in tja, kdaj pa kdaj, prosili za kak nasvet. Jaz jih vedno rad talam in delim brezplačno, če bi jih zaračunaval, bi vam tole tipkal z nekih toplejših, tropskih plaž. Tekači so posebna vrsta športnih rekreativcev, ki pravzaprav v svoji evolucijski dobi prehajajo že v nadvrsto, tako kot so to pred njimi že postali na primer alpinisti, triatlonci in smučarji. Tekači so si na svoji poti že organizirali tek kot način življenja, bivanja in vsakdana. Težko jih prepričaš, da tekanje ni najpomembnejše početje v njihovih vsakdanih. Nekateri se še upirajo in trdijo, da je tek samo sprostitev, ki polni baterije, ne prazni. Da je tek sredstvo za premagovanje vsega, kar se težko premaga, če stojimo ali sedimo. Antistres oziroma najboljša tabletka proti potrtosti, melanholiji, preobremenjenosti, nesreči in podobnih zaviralnikih, ki jih doživlja normalen človek v tem nenormalnem vsakdanjiku, ki ga moramo preživeti. Kadar pa človek potrebuje tableto, pa pot že pelje k odvisnosti, ki se prikrade v naša življenja veliko prej, preden smo pripravljeni priznati.

Iti ali ne iti na Ljubljanski maraton v vsakršnih vremenskih razmerah, je bilo vprašanje, ki so mi ga zastavljali najpogosteje ob koncu pravkar minulega tedna. Izkušnje kažejo, da je odgovor težko podati. Tu mislim predvsem na pravi odgovor, ki ga bo spraševalec tudi upošteval, da ne napišem, ubogal. Če se tekač celo leto pripravlja za največji slovenski tekaški dogodek, potem je zelo slabe volje, če se mu vreme ravno na ta dan povsem sesuje. Ampak tak ne sprašuje, ali naj gre ali naj ne gre, ker ve, da mora iti, čeprav mu bo težje, kot pa lahko pričakuje. Če si tekač, si vajen vseh vremenskih razmer, zato ker tudi tečeš v vseh vremenskih razmerah, kar pa je spet vprašanje, ali je to sploh normalno ali ni. No, ne normalno, ampak ali je zdravo ali ni. Tek v mrazu, dežju in snegu ima svoj čar.

S tem se strinjam. Vendar ta čar je bolje doživeti nekje na samem, kjer ni štoparice, številke na prsih, enournih priprav na startu, da ne govorim o dragih startninah. Doživeti najhladnejši krst ravno na prireditvi, kot je Ljubljanski maraton, pa je malce neodgovorno do samega sebe in tudi do tistega, ki si ga prepričal, da gre s tabo. Teči v vsakem vremenu je potrebno in nujno samo tisti peščici ljudi, ki od tega živijo. Vsem nam, rekreativcem, pa je to izziv lahko le zunaj tekmovalnih aren, vendar v najmanjših možnih ponovitvah. Torej, teka v vsakem vremenu nikoli nisem in nikoli ne bom priporočal. Teči moramo takrat, ko zdravje ni ogroženo. Če to rečem, potem izpadem, da nisem borec, da sem mevža, da nisem garač in da sem jamrač, ki ga vsaka dlaka moti. S takimi očitki se tudi moram strinjati, ker je nemogoče verbalno ali kako drugače premagati človeka, ki ti kaj takega očita. In zakaj bi imel namen nekoga premagati ali prepričati v dejanje, ki mu ni po godu. In tako pride človek z izkušnjami do še ene potrditve, da sprašujejo samo tisti, ki so že odločeni iti v vsakem vremenu na polmaraton, ker maratonci nikoli nič ne sprašujejo. Torej potrebujejo potrditev, da so se odločili prav, če pa jim odsvetuješ, jim daš še večje potrdilo, da si ti oz. sem jaz mevža in je on toliko večji junak, borec, garač, ker bo šel. Torej, naučil sem se, da »takim« ne dajem več nasvetov. Kakšnim takim? Dobro vi veste, kakšnim, dobro … kajne? Če pomislimo, do kakšnih meja je šla športna rekreacija, bi moral dopisati neke vrste zgražanja, vendar ne bom, ker ima vsakdo svoj razlog za (včasih) nespametno početje. Udeležiti se v takih razmerah rekreativnega maratona, je prav gotovo nespametno početje, vendar bog ne daj, da bi to na glas vpil. Upam samo, da ne bo kdo klical v službo in delodajalcu rekel, da ga ne bo na delovno mesto, ker se je prehladil na Ljubljanskem maratonu. To bi bil višek arogance oz. nespoštovanja delodajalca. Ker pa vemo, da so vsi tisti, ki so si upali biti na startu in tam celo uživali, posebne vrste korenjaki, se nam ni bati za bolniške. Čestitke vsem, ki so zbrali voljo slabemu vremenu navkljub, čestitke vsem, ki so bili dobre volje kljub premraženim telesom, čestitke vsem, ki ste se odločili, da ste zadnjič tekli v tako za tek neprimernih razmerah.