Eva (3)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 29. oktober 2012 / 06:00

Pred dnevi sem od neke deklice dobila e-pošto, v kateri opisuje podobne stiske, kot jih je imela Eva. Takole piše: »V četrtem razredu se je moji mami zdelo, da sem postala preveč okrogla. Zunanjost me sploh ni brigala, čeprav je bila ona z njo obsedena. Zvečer mi ni dovolila večerjati, pa tudi čez dan sem lahko jedla zelo malo ali nič. V šoli je dosegla, da sem prejemala vegetarijansko malico, zaradi česar so se v razredu iz mene norčevali in mi nalašč podtikali hrenovke in podobno. Ker kilogramov nisem izgubljala, ampak sem jih še pridobivala, mi je ponudila cigarete. Češ, da bom ob njih izgubila tek in začela hujšati. Tako sem že pri dobrih dvanajstih letih postala redna kadilka, kar sem še danes, pri sedemnajstih.«

Bi se človek ob takih starših zjokal, kričal, tepel?

Evo so njeni vrstniki občudovali in ji zavidali, saj je, na videz, živela zelo dopadljivo življenje. Poznala je veliko pomembnih ljudi, s katerimi sta se družili mama in babica, prijateljicam je pripovedovala o znanih osebnostih, zaradi česar je požela nemalo zavisti. Ob neki taki priložnosti je zapisala v svoj dnevnik:

»Z babico sva obiskali šiviljo, ki je šivala obleke za domala vso smetano doma in tudi za nekatere iz bivše Juge. Dovoljeno mi je bilo, da sem pomerjala obleke in se v njih sprehajala pred budnimi babičinimi očmi. Bila sem še otrok, prsi mi še niso zrasle, nisem imela bokov, prekratke noge …

A babica me je vsakič, ko sem zamenjala obleko, kritično opazovala in zmajevala z glavo. Nič ji ni bilo mar, če poslušam, kar na glas je komentirala, kakšna zguba sem, da so za moj zgrešeni videz krivi očetovi geni. Šivilja ji je pihala na dušo, da je to res, pa da ne pozna ženske v zrelih letih, ki bi se tako dobro držala kot ona. Po takšnih obiskih je bilo doma še huje. Babica je kričala, zmerjala, stala za mojim hrbtom, ko sem sedla h kosilu, in če se ji je zdelo, da sem žlico prehitro nosila v usta, me je udarila po roki. Krožnik juhe sem morala jesti vsaj pol ure, jaz pa bi tisto malo, kar mi je odmerila, najraje v hipu zmetala vase, tako sem bila lačna. Nekoč sem na cesti našla denarnico. Odprla sem jo in brez razmišljanja izmaknila nekaj tolarjev. Odhitela sem do trgovine in kupila dve vrečki čokoladnih napolitank. Pojedla sem jih v nekaj minutah. Sestradan želodec moje ihte po žretju ni razumel najbolje, sredi baleta sem se zgrudila ob drogu, bruhala in se zvijala v krčih. Učiteljica je takoj videla, za kaj gre, poklicala je babico, ki je nemudoma prišla pome in me potem surovo, brez milosti odvlekla domov. Teden dni me je imela pod ključem, pila sem lahko le kamilice in jedla paradižnikovo juho. Ko sem spet lahko šla v šolo, sem se komaj držala na nogah. Bila sem slabotna, zelena v obraz, brez volje. A babica je bila zadovoljna. Kar žarela je, ko me je opazovala, ko sem šla po stopnicah. Bilo je prvič, kar pomnim, da je razredničarko, ki me je učila biologijo, zaskrbelo, ko me je videla. Niti glave nisem mogla držati pokonci, ves čas pouka sem spala in bila z mislimi odsotna. Ob koncu ure me je prijela za roko in skupaj sva odšli k svetovalni delavki. Ne vem sicer, kaj sta se pogovarjali, ker me od začetka ni bilo zraven, zapomnila pa sem si, da se ona ni želela vtikati, ker je poznala moje starše in je »vedela, kakšni so«. Razredničarka me je potem odpeljala v svoj kabinet in me spraševala, kaj mi je. Odgovarjala sem ji tako, kot me je naučila babica: da sem imela gripo in da si še nisem opomogla. Videla sem, da je postala žalostna, rekla mi je, da ji lahko zaupam, da ne bo nikomur povedala. Nisem si upala, bilo me je strah, da me bo babica vnovič zaklenila v sobo in bom morala jesti tisto nagravžno paradižnikovo juho, zato sem molčala …«

Evino mamo je fotograf »ujel« na neki prireditvi, fotka je bila objavljena v ženski reviji in čeprav se je smehljala v večji družbi, sta bili nad pomembnostjo dogodka obe z babico nadvse zadovoljni. V trenutku slabosti sta Evi dovolili, da pripelje domov muco.

»Kar tresla sem se od razburjenja! Moja sošolka mi je podarila sivo kepico z žarečimi očki, mehko, nežno in toplo. Jokala sem od sreče, prvič v življenju bom imela nekoga, h kateremu se bom lahko stisnila in ob katerem se bom pogrela, če me bo zeblo. Domov sem jo prinesla v košari, v roki pa sem držala gosto popisan list, kako jo moram negovati in hraniti. Bila sem presrečna. Objemala sem babico, mamo, celo sestro, ki je izjemoma prišla bliže in mi poklonila delček svoje vzvišene pozornosti.«

(Se nadaljuje)