Eva (2)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 22. oktober 2012 / 06:00

V letih, kar pišem Usode, sem slišala že marsikaj. Večino tistega, kar sem zapisala, se je drugim včasih zdelo kot »znanstvena fantastika«. Vsakemu, ki pravi, da se »kaj takega že ni moglo zgoditi«, rečem, naj bo srečen, da živi zavit v srečno in brezskrbno vato, pa da v življenju še ni doživel nič hudega. Spominjam se, bilo je takrat, ko sem pisala (tudi) o pedofiliji, pa so me bralci poklicali, da to »že ne more biti res«, drugi pa, nasprotno, da so imeli učitelje (soseda, trenerja, družinskega prijatelja …), ki so radi malo pošlatali, a da se jim to ni zdelo »nič takega«. Sedaj, ko pišem o eni najbolj grozljivih motenj hranjenja, ki je (po krivdi staršev?) doletela Evo, se povsod, kamor pridem, pogovarjam le o tem. Spoznavam, in to vedno bolj, da Eva sploh ni osamljen primer, da se za tankimi, kot igla vitkimi telesi deklet skrivajo odpovedovanja, ki bi morala skrbeti zlasti starše. Kaj šele širšo družbo. Upam, da mi bo uspelo nagovoriti Evo, da bo nekoč dovolila, da njen dnevnik zagleda luč sveta v celoti.

Vseeno pa bi, preden nadaljujem, potrkala na srca staršev, da ne pogledajo vstran, če vidijo, kako zavzeto se njihov otrok posveča hujšanju in temu, da bi bil »lep«. Za kuliso se lahko skriva marsikaj, kar postane, če nam ni mar - usodno.

Evin dnevnik je na gosto popisan, medtem ko obračam strani, se mi zdi, kot da bi ga pisalo več oseb. Včasih so črke velike in tresoče, razpotegnjene čez celo vrstico, drugič spet so umirjene, ležeče in spokojne. Prvih nekaj listov je bilo dodanih naknadno, kar prisponkani so zraven. Eva pove, da je o svojih občutjih že kot otrok pisala malo tu in malo tam, na srečo je papirčke skrbno hranila, pravzaprav skrivala pred radovednimi pogledi.

Tako je zapisala ob svojem sedmem rojstnem dnevu:

»Strašno sem si želela torte, vendar je bila babica odločna: 'Ne bo je, ker si se spet zredila'. Že tri leta sem obiskovala balet, vadili smo tri ure na dan, včasih celo več, nenehno sem bila utrujena, zaspana in lačna. Babica mi je za s seboj dala riževo palačinko, ki ima najmanj kalorij. Tudi druge prijateljice so jedle zelo malo ali nič. Le da njih zaradi lakote ni bolela glava. Torej, moj rojstni dan. Babica je povabila štiri moje prijateljice in njihove mame. Iz riževih oblatov je nekdo naredil nagnusno torto, ki je bila brez okusa. Pojedla sem košček in stekla v stranišče, kjer sem bruhala. 'Zakaj si kar izginila?' me je vprašala babica, ko sem se vrnila. Povem ji, malo skomigne z rameni in reče, da je mogoče tako še najbolje. Potem so se odrasli pogovarjali o tem, kako sem inteligentna in kako bom preskočila razred. Me pa smo si pod mizo podajale kokosove čokoladne kroglice. Počutila sem se kot pri kakšni zaroti.«

Nenehno, dan za dnem, čeprav je bila le otrok, je morala poslušati pridige, kako so v divjem svetu, v katerem živimo, lahko uspešne le »lepe ženske«. Babica je imela še pri petinšestdesetih postavo, ob kateri je ljudem zastajal dih. Enako Evina mama in starejša sestra.

Iskala sem, da bi našla kakšen zapis tudi o očetu. Končno naletim na stran, ki mu jo je v celoti posvetila: »Oči je bil takrat, ko je spoznal mojo mami, zelo lep in tudi zelo pomemben. Vsi so ga poznali, imel je veliko prijateljev, potoval je po vsem svetu, od koder je meni in sestri prinašal darila. Ne vem, zakaj sta se z mami nenehno prepirala. Ena od sošolk mi je zaupala, da ji je njena mami povedala, da je moj oči ženskam preveč všeč. Mami ga je večkrat postavila pred vrata, dva kovčka je odnesla celo do trolejbusne postaje, a se je ati zmeraj vračal. Potem je nehal hoditi v službo, ležal je v svoji sobi, jaz ali sestra pa sva mu morali nositi steklenice, v katerih je bil konjak. Bil je torek, ko sem prišla iz šole. Videla sem, da je njegova soba prazna. Vprašala sem babico, kaj se je zgodilo z očijem, pa mi odgovori, da je prišel ponj njegov brat. Nič drugega nisem mogla izvedeti. Mama se je začela še lepše oblačiti, zvečer je ni bilo doma, babica pa je nama s sestro v času večerje dajala še manj na krožnik. Zmeraj je bila urejena, čeprav je morala zgodaj vstati. Nosila je obleke, da se je videlo, kako lepo postavo ima. Tudi vidve mi bosta podobni, ko bosta odrasli, a le, če me bosta ubogali, je govorila. Imela je veliko prijateljic, ki so me inštruirale, če se ji je zazdelo, da so moje odlične ocene na bolj majavih nogah. Če sem bila pridna, če sem jo ubogala, me je zmeraj objela in stisnila k sebi. Mama nikoli. Babico sem zaradi tega, ker sem bila zaradi nje nenehno lačna, sovražila, po drugi strani pa sem jo imela bolj rada kot mami.«

(Se nadaljuje)