Od ponarejevalca denarja do slavnega kartografa

Novembra bo minilo 110 let od rojstva Ivana Selana, enega najbolj znanih in zanimivih komendskih občanov. Njegovo življenje in bogato delo je v obsežni knjigi predstavil njegov prijatelj, učenec in edini še živeči sodelavec dr. Marko Žerovnik.

Ivanu Selanu (1902-1981), kmetu in kartografu samouku iz Suhadol, so se na pobudo dr. Marka Žerovnika iz Komende v občini poklonili že pred desetimi leti z ureditvijo spominske sobe v prostorih nekdanje Glavarjeve bolnišnice, a Žerovnik je deset let kasneje, ob novi obletnici in svojem življenjskem jubileju (letos je dopolnil osemdeset let), dokončal še monografijo, ki jo je označil kar za svojo življenjsko nalogo.

Nastajala je več let, k temu so ga nagovarjali tudi številni geografi, saj je ne nazadnje edini, ki se je od Selana učil risanja zemljevidov, hkrati pa ga je poznal tudi v zasebnem življenju, saj sta bila kljub tridesetletni razliki v starosti dobra prijatelja. »Spoznala sva se leta 1949 preko njegovega sina, in ko so me nekoč povabili na svoj dom, je Selan hitro spoznal, da imam zanimanje, veselje in tudi smisel za risanje, tako da mi je kmalu ponudil sodelovanje pri izdelavi preprostejših kartografskih kart, kar sem seveda s ponosom sprejel. Med prvimi deli, ki mi jih je zaupal, je bil stenski zemljevid Slovenije v merilu 1 : 50.000, za katerega sem na štirih cinkovih ploščah z odtisom izohips s črno barvo zaporedoma označeval višinomerje za poznejši barvni tisk,« nam razloži dr. Marko Žerovnik in pokaže zanimivo zbirko raznovrstnega risarskega orodja, ki mu ga je Ivan Selan zapustil tik pred svojo smrtjo. Risanje zemljevidov je zahtevalo obilo zbranosti in natančnosti, kar sta bili Selanovi veliki vrlini, pa tudi primernih pogojev, saj je bilo potrebno vse vrisati in vpisati na roko, zaradi občutljivih materialov pa je moral kartograf paziti tudi na primerno vlago in temperaturo, zato je v prostorih svoje kmetije v Suhadolah ustvarjal v precej hladnih temperaturah. Izdelal je več kot tristo različnih zemljevidov in tudi maket, a Žerovnik v svoji knjigi ugotavlja, da se je v slavnega kartografa, ki so ga poznali po vsej nekdanji Jugoslaviji in še dlje (prejel je tudi medaljo za zasluge za narod), kalil preko zelo burnih obdobij.

Najbolj zanimiv je bil gotovo njegov začetek, ki ga je zaznamovala odmevna afera. »Znašel se je v krizi, ko je v Peskovi hranilnici v Ljubljani izgubil ves prihranjeni denar, in njegova želja, da utrdi kmetijo in izplača doto bratu in sestri, se je sesula v prah. Ko je ugotovil, da so nekateri na račun bankrotirane hranilnice obogateli, on pa obubožal, je sklenil, da ponaredi toliko denarja, kolikor ga je izgubil. Rekel si je: 'Če uspem, se bom rešil iz zagate, če pa me dobijo, bom postal znan!' Uresničilo se je to drugo, izognil se je kazni, dobil povabilo vojaškega geografskega inštituta v Beogradu za delo, a že nekaj let kasneje je podlegel zavajajoči ponudbi ponarejevalske in razpečevalne združbe, na kar je zaradi ponarejanja osem mesecev celo odsedel v zaporu.« O njem so takrat pisali vsi časopisi in neljubi dogodek mu je prinesel pravo slavo.

Marko Žerovnik ga v knjigi preko številnih starih člankov, dokumentov, risb in seveda zemljevidov predstavi kot odličnega učenca in mladostnika z vsestranskim zanimanjem. Njegovi krajani v Suhadolah so vedeli povedati, da noč in dan riše, zato mu je zmanjkovalo časa za kmetijo, a kljub temu je z navdušenjem zapisoval številne recepte, napotke in navodila iz vsakdanjega življenja. Z veseljem je pripovedoval, kako je na zemljevid moral posebej narisati ceste, železnico, reke, kraje …, kako je bilo treba vsako risbo na isti papir za celovito podobo tiskati po sedemkrat in kako je bilo njegovo delo še posebej naporno po 2. svetovni vojni, ko je gospodarski razmah prinašal nenehne spremembe, zato je vseskozi bral časopise in spremljal, kje so asfaltirali kakšno cesto, da je le-to tudi pravilno vrisal v zemljevid, kraje po Gorenjskem pa je v ta namen s kolesom obiskoval kar sam, saj je najbolj zaupal prav sebi. Tudi sicer je rad potoval, se vozil z motorjem, zbiral razglednice in hodil v gore. Ustvaril je veliko zakladnico lepih in nazornih zemljevidov, tako za šolsko kot tematsko rabo. Po šolskih zemljevidih se ga spominja več generacij, predvsem starejših Slovencev, poznajo pa ga tudi Hrvati, Srbi, Bosanci, Črnogorci in Makedonci.

Njegove rojstne hiše v Suhadolah žal ni več, a po zaslugi Marka Žerovnika, ki je uredil spominsko sobo in napisal zanimivosti polno monografijo, spomin na tega mojstra kartografije ne bo pozabljen.