Najina nihanja

Vsi procesi življenja imajo gibanja gor in dol. Celo več – kar gre gor, mora iti tudi dol. Podobno je tudi v najinem zakonu. Zato je zelo prav, da se veseliva, ko gre veselje gor. In nekaj morava storiti, ko gre veselje dol in ko se približujejo manj veseli trenutki. Nihanja v najinem zakonskem/partnerskem zadovoljstvu so torej nekaj najbolj običajnega. Ko nihanj med nama ni več, enega od naju ni več. Ko je na EKG-ju ravna črta, je konec.

Kaj torej storiti, da bova dlje časa ostala zgoraj kot pa spodaj. Navaditi se morava na dve stvari, na dva procesa. Prvič: ostati zgoraj. Ostati v najinem veselju, zadovoljstvu, prijaznosti, smehu, pripadnosti, spoštovanju, dopustiti, da nama pripada veliko lepega, srečna in povezujoča spolnost, da preprosto smeva uživati v sproščenosti drug ob drugem. Sliši se zelo enostavno, vendar se morajo nekateri ljudje res najprej naučiti zdržati s prijetnimi vzdušji. Nekje globoko v sebi ne verjamejo, da jim pripada sreča. Če je vsaj eden od zakoncev tak, je težko vzdrževati srečen zakonski/partnerski odnos. Kadar nama je lepo, naj bo lepo – in ne iščiva, kdaj se bo začelo podirati. Zdržati v veselju je posebna modrost.

Drugič: sprejeti morava dneve, ko je najina sreča manjša. Pomaga zavedanje, da še vedno pripadava drug drugemu, le trenutno ni najbolje. Pomaga zaupanje, da bo partner vedno ob meni, tudi kadar se sreča zmanjša. Vendar če nič ne storimo, bomo predolgo ostali spodaj. Predolgo bomo doživljali lastno temo in kar ne bo moči iti ven. Tretjič: ironično, čudno in težko razumljivo – kadar smo na tleh, v slabi kondiciji, v temi, na dnu, takrat se lahko veliko naučimo o sebi. Kadar se nama zmanjša stik, imam več časa zase. Takrat imam čas premišljevati in čutiti svojo jezo, užaljenost, opazovati občutke zavrnitve in zavrženosti, občutke manjvrednosti in ponižanja, nerazumevanja. Ta težka čutenja nisem jaz, so le vzdušja v meni. Lahko opazujem, kateri del sebe, katera vzdušja prinašam v najin odnos.

Padec najinega zakonskega zadovoljstva lahko zelo omiliva, morda celo preprečiva. Kako? Nehajva ignorirati prve znake prihajajoče slabe volje (in vsa čustva za njimi). To je rdeča luč. Nehajva si ustvarjati iluzijo, da bo slaba volja izginila sama od sebe. Ne bo, če pa že, se bo vedno vrnila. Izogibanje porajajoči se slabi volji povzroči nesigurnost v najinem odnosu. Najin odnos morava izkoristiti kot prostor, kjer strahovi in slabe volje lahko izgorijo v ognju najine ljubezni. Zato potrebujeva veliko poguma. V najin prostor spoštljivo prinesiva svoje čustvene težave kot darilo, ki ga drugi opazuje, posluša in se s sočutjem približa ranjenemu partnerju. To je ljubezen do zakonca, ne pa da mu delimo cinične nasvete, kaj mora storiti, da ga bom imel lahko rad.